Zaharija
7:1 In zgodilo se je v četrtem letu kralja Dareja, da je beseda
GOSPOD je prišel k Zahariju četrti dan devetega meseca
v kraju Chisleu;
7:2 Ko so v božjo hišo poslali Sherezerja in Regemeleka, in
njihovi možje, da molijo pred GOSPODOM,
7:3 In govoriti z duhovniki, ki so bili v hiši GOSPODOVE
hostijam in prerokom, rekoč: Ali naj jokam v petem mesecu,
se ločujem, kot sem to počela toliko let?
7:4 Tedaj mi je prišla beseda Gospoda nad vojskami, rekoč:
7:5 Govori vsem ljudem v deželi in duhovnikom, rekoč: Kdaj
postili ste se in žalovali v petem in sedmem mesecu, teh sedemdeset
leta, ali ste se sploh postili zame, tudi meni?
7:6 In ko ste jedli in ko ste pili, niste jedli
sami in pijete zase?
7:7 Ali ne boste slišali besed, ki jih je Gospod zaklical po prvem
preroki, ko je bil Jeruzalem naseljen in v blaginji, in mesta
od tega okoli nje, ko so ljudje naseljevali jug in ravnino?
7:8 In beseda GOSPODOVA je prišla Zahariju, rekoč:
7:9 Tako govori GOSPOD nad vojskami, rekoč: Izvršite resnično sodbo in pokažite
usmiljenje in usmiljenje vsak do svojega brata:
7:10 In ne zatirajte vdove, sirote, tujca, niti
ubogi; in nihče od vas naj ne misli hudega proti svojemu bratu v svojem
srce.
7:11 Vendar niso hoteli poslušati, odmaknili so ramo in se ustavili
njihova ušesa, da ne bi slišali.
7:12 Da, svoja srca so naredili kot trdni kamen, da ne bi slišali
postavo in besede, ki jih je Gospod nad vojskami poslal v svojem duhu
po prejšnjih prerokih: zato je prišla velika jeza od GOSPODA
gostitelji.
7:13 Zato se je zgodilo, da ko je zavpil, niso hoteli slišati;
tako so vpili, a nisem hotel slišati, govori GOSPOD nad vojskami:
7:14 Toda z viharjem sem jih razkropil med vse narode, ki so jih
ni vedel. Tako je bila dežela za njimi pusta, da nihče ni šel
skozi niti se niso vrnili: kajti prijetno deželo so opustošili.