Zaharija 7:1 In zgodilo se je v četrtem letu kralja Dareja, da je beseda GOSPOD je prišel k Zahariju četrti dan devetega meseca v kraju Chisleu; 7:2 Ko so v božjo hišo poslali Sherezerja in Regemeleka, in njihovi možje, da molijo pred GOSPODOM, 7:3 In govoriti z duhovniki, ki so bili v hiši GOSPODOVE hostijam in prerokom, rekoč: Ali naj jokam v petem mesecu, se ločujem, kot sem to počela toliko let? 7:4 Tedaj mi je prišla beseda Gospoda nad vojskami, rekoč: 7:5 Govori vsem ljudem v deželi in duhovnikom, rekoč: Kdaj postili ste se in žalovali v petem in sedmem mesecu, teh sedemdeset leta, ali ste se sploh postili zame, tudi meni? 7:6 In ko ste jedli in ko ste pili, niste jedli sami in pijete zase? 7:7 Ali ne boste slišali besed, ki jih je Gospod zaklical po prvem preroki, ko je bil Jeruzalem naseljen in v blaginji, in mesta od tega okoli nje, ko so ljudje naseljevali jug in ravnino? 7:8 In beseda GOSPODOVA je prišla Zahariju, rekoč: 7:9 Tako govori GOSPOD nad vojskami, rekoč: Izvršite resnično sodbo in pokažite usmiljenje in usmiljenje vsak do svojega brata: 7:10 In ne zatirajte vdove, sirote, tujca, niti ubogi; in nihče od vas naj ne misli hudega proti svojemu bratu v svojem srce. 7:11 Vendar niso hoteli poslušati, odmaknili so ramo in se ustavili njihova ušesa, da ne bi slišali. 7:12 Da, svoja srca so naredili kot trdni kamen, da ne bi slišali postavo in besede, ki jih je Gospod nad vojskami poslal v svojem duhu po prejšnjih prerokih: zato je prišla velika jeza od GOSPODA gostitelji. 7:13 Zato se je zgodilo, da ko je zavpil, niso hoteli slišati; tako so vpili, a nisem hotel slišati, govori GOSPOD nad vojskami: 7:14 Toda z viharjem sem jih razkropil med vse narode, ki so jih ni vedel. Tako je bila dežela za njimi pusta, da nihče ni šel skozi niti se niso vrnili: kajti prijetno deželo so opustošili.