Susanna
1:1 V Babilonu je prebival človek, imenovan Joakim.
1:2 In vzel je ženo, ki ji je bilo ime Suzana, hči Kelcija, a
zelo poštena ženska, ki se je bala Gospoda.
1:3 Tudi njeni starši so bili pravični in so tako učili svojo hčer
Mojzesov zakon.
1:4 Zdaj je bil Joacim velik bogat človek in je imel lep vrt, ki se je pridružil njegovemu
hiša: in k njemu so se zatekali Judje; ker je bil bolj častitljiv kot
vsi ostali.
1:5 Istega leta sta bila imenovana dva starešina ljudstva
sodniki, o katerih je govoril Gospod, da je hudobija prišla iz Babilona
od starodavnih sodnikov, za katere se je zdelo, da vladajo ljudem.
1:6 Ti so imeli veliko v Joacimovi hiši, in vse, ki so imeli kakršno koli pravdo
prišel do njih.
1:7 Ko so ljudje opoldne odšli, je Suzana vstopila vanjo
možev vrt hoditi.
1:8 In dva starešina sta jo videla, da je vsak dan vstopila in hodila; tako da
njihovo poželenje se je vnelo do nje.
1:9 In sprevrgli so svoj um in obrnili oči, da so
morda ne bi gledal v nebesa in se ne spominjal pravičnih sodb.
1:10 In čeprav sta bila oba ranjena z njeno ljubeznijo, si nista upala pokazati
druga njegova žalost.
1:11 Kajti sram jih je bilo razglasiti svoje poželenje, ki so ga želeli imeti
početi z njo.
1:12 Vendar so iz dneva v dan marljivo bdeli, da bi jo videli.
1:13 In eden je rekel drugemu: Pojdiva zdaj domov, ker je večerja
čas.
1:14 Torej, ko sta šla ven, sta se ločila enega od drugega in
spet nazaj so prišli na isto mesto; in po tem so imeli
spraševali drug drugega o vzroku, priznali so svoje poželenje: potem
določila sta čas, ko sta oba skupaj, ko bi jo morda našli samo.
1:15 In padlo je ven, ko so opazovali primeren čas, je vstopila kot prej z
samo dve služkinji in želela se je umiti na vrtu: za
je bilo vroče.
1:16 In tam ni bilo nobenega trupla razen dveh starešin, ki sta se skrila
sami in jo opazovali.
1:17 Nato je rekla svojim služabnicam: Prinesite mi olje in pralne kroglice ter zaprite
vrtna vrata, da se lahko umijem.
1:18 In storili so, kot jim je naročila, zaprli so vrtna vrata in odšli ven
sami pri zasebnih vratih, da bi prinesli stvari, ki jih je ukazala
njih: starešin pa niso videli, ker so bili skriti.
1:19 Ko so služkinje odšle ven, sta starešina vstala in stekla k
ona, rekoč,
1:20 Glej, vrtna vrata so zaprta, da nas nihče ne vidi, in mi smo notri
ljubezen s teboj; zato nam privolite in lezite z nami.
1:21 Če ne boš, bomo pričali proti tebi, ta mladenič
je bil s teboj; in zato si svoje dekle odpustil od sebe.
1:22 Nato je Suzana vzdihnila in rekla: »Z vseh strani sem v stiski, kajti če bi
stori to stvar, to je zame smrt; in če tega ne storim, ne morem pobegniti
tvoje roke.
1:23 Bolje je zame, da padem v tvoje roke in tega ne storim, kot da grešim
v očeh Gospodovih.
1:24 S tem je Suzana zavpila z močnim glasom in dva starešina sta zavpila
proti njej.
1:25 Nato je tisti tekel in odprl vrtna vrata.
1:26 Torej, ko so hišni služabniki slišali jok na vrtu, so
planil skozi vrata osebne hiše, da bi videl, kaj se ji je zgodilo.
1:27 Ko pa so starešine razglasili svojo zadevo, so bili služabniki zelo navdušeni
sram: o Susanni še nikoli ni bilo takega poročila.
1:28 In zgodilo se je naslednji dan, ko so se ljudje zbrali k njej
mož Joacim sta prišla tudi starejša oba polna hudomušne domišljije
proti Suzani, da bi jo usmrtil;
1:29 In rekel je pred ljudmi: Pošlji po Suzano, Kelkijevo hčer,
Joacimova žena. In tako so poslali.
1:30 Tako je prišla z očetom in mamo, otroki in vsem
sorodstvo.
1:31 Susanna je bila zelo nežna ženska in lepa na pogled.
1:32 In ti hudobni ljudje so ukazali, naj ji odkrijejo obraz (kajti bila je
pokriti), da bi bili napolnjeni z njeno lepoto.
1:33 Zato so jokali njeni prijatelji in vsi, ki so jo videli.
1:34 Nato sta dva starešina vstala sredi ljudstva in položila svoje
roke na glavo.
1:35 In jokajoča je pogledala proti nebu, ker je njeno srce zaupalo
gospod
1:36 In starešine so rekli: Ko smo se sami sprehajali po vrtu, je prišla ta ženska
z dvema služkinjama in zaprl vrtna vrata ter poslal služkinji stran.
1:37 Potem je mladenič, ki je bil tam skrit, prišel k njej in je ležal z njo.
1:38 Potem smo mi, ki smo stali v kotu vrta, videli to hudobijo,
stekel do njih.
1:39 In ko smo ju videli skupaj, človeka nismo mogli zadržati, ker je bil
močnejši od nas, odprl vrata in skočil ven.
1:40 Toda ko smo vzeli to žensko, smo vprašali, kdo je mladenič, ampak ona
nam ne bi povedal: o teh stvareh pričamo.
1:41 Potem jim je zbor verjel kot tistim, ki so starešine in sodniki
ljudstva: zato so jo obsodili na smrt.
1:42 Nato je Suzana zavpila z močnim glasom in rekla: O večni Bog,
ki pozna skrivnosti in pozna vse stvari, preden so:
1:43 Veš, da so lažno pričali proti meni, in glej,
moram umreti; medtem ko jaz nikoli nisem počel takih stvari kot ti možje
zlonamerno izmišljen proti meni.
1:44 In Gospod je slišal njen glas.
1:45 Ko so jo torej vodili na smrt, je Gospod obudil
sveti duh mladeniča, ki mu je bilo ime Daniel:
1:46 Kdor je vpil z močnim glasom, sem čist od krvi te ženske.
1:47 Nato so jih vsi ljudje obrnili proti njemu in rekli: Kaj to pomeni?
besede, ki si jih izrekel?
1:48 Tako je stal sredi njih rekel: Ali ste tako bedaki, vi sinovi
Izrael, ki ga imate brez izpita ali poznavanja resnice
obsodil Izraelovo hčer?
1:49 Vrnite se spet na sodbo, kajti krivo so pričali
proti njej.
1:50 Zato se je vse ljudstvo naglo obrnilo in starešine so rekli
mu: Pridi, sedi med nami in nam pokaži, saj te je Bog dal
čast starešine.
1:51 Tedaj jim je Daniel rekel: Ta dva odložite enega stran od drugega,
in pregledal jih bom.
1:52 Torej, ko so bili ločeni drug od drugega, je poklical enega izmed njih,
in mu rekel: O ti, ki si se postaral v hudobiji, zdaj tvoji grehi
ki si jih prej zagrešil, pridejo na dan.
1:53 Kajti izrekel si lažno sodbo in obsodil nedolžne
in pustil si krivca svobodo; čeprav Gospod pravi: Nedolžni in
pravičnega ne boš ubil.
1:54 Torej, če si jo videl, mi povej, pod katerim drevesom si videl
se družijo? Kdo je odgovoril: Pod mastikovim drevesom.
1:55 In Daniel je rekel, Zelo dobro; zoper lastno glavo si lagal; za
tudi zdaj je božji angel prejel božjo sodbo, da te poseka
v dvoje.
1:56 Tako ga je dal na stran in ukazal, naj pripeljejo drugega, in rekel
njega, o seme Kanaansko in ne Judovo, lepota te je prevarala,
in poželenje je popačilo tvoje srce.
1:57 Tako ste ravnali z Izraelovimi hčerami, in to zaradi strahu
družil s tabo: toda hči Judova ni hotela sprejeti tvojih
hudobija.
1:58 Zdaj mi torej povej, pod katero drevo si jih peljal v družbo
skupaj? Kdo je odgovoril: Pod črniko.
1:59 Tedaj mu je Daniel rekel: »No; tudi ti si lagal proti svojim
glavo: kajti Božji angel čaka z mečem, da te preseka na dvoje,
da te lahko uniči.
1:60 S tem je vsa skupščina zavpila z močnim glasom in hvalila Boga,
ki rešuje tiste, ki zaupajo vanj.
1:61 In uprli so se proti starešinama, ker ju je Daniel obsodil
krive priče na lastnih ustih:
1:62 In v skladu z Mojzesovim zakonom so jim storili tako, kot je
zlonamerno so nameravali storiti svojemu bližnjemu: in so jih postavili na
smrt. Tako je bila nedolžna kri rešena še isti dan.
1:63 Zato sta Kelcija in njegova žena hvalila Boga za svojo hčer Suzano,
z Joacimom njenim možem in vsem sorodstvom, ker ni bilo
v njej našli nepoštenost.
1:64 Od tistega dne naprej je bil Daniel v očeh na velikem ugledu
ljudje.