Susanna 1:1 V Babilonu je prebival človek, imenovan Joakim. 1:2 In vzel je ženo, ki ji je bilo ime Suzana, hči Kelcija, a zelo poštena ženska, ki se je bala Gospoda. 1:3 Tudi njeni starši so bili pravični in so tako učili svojo hčer Mojzesov zakon. 1:4 Zdaj je bil Joacim velik bogat človek in je imel lep vrt, ki se je pridružil njegovemu hiša: in k njemu so se zatekali Judje; ker je bil bolj častitljiv kot vsi ostali. 1:5 Istega leta sta bila imenovana dva starešina ljudstva sodniki, o katerih je govoril Gospod, da je hudobija prišla iz Babilona od starodavnih sodnikov, za katere se je zdelo, da vladajo ljudem. 1:6 Ti so imeli veliko v Joacimovi hiši, in vse, ki so imeli kakršno koli pravdo prišel do njih. 1:7 Ko so ljudje opoldne odšli, je Suzana vstopila vanjo možev vrt hoditi. 1:8 In dva starešina sta jo videla, da je vsak dan vstopila in hodila; tako da njihovo poželenje se je vnelo do nje. 1:9 In sprevrgli so svoj um in obrnili oči, da so morda ne bi gledal v nebesa in se ne spominjal pravičnih sodb. 1:10 In čeprav sta bila oba ranjena z njeno ljubeznijo, si nista upala pokazati druga njegova žalost. 1:11 Kajti sram jih je bilo razglasiti svoje poželenje, ki so ga želeli imeti početi z njo. 1:12 Vendar so iz dneva v dan marljivo bdeli, da bi jo videli. 1:13 In eden je rekel drugemu: Pojdiva zdaj domov, ker je večerja čas. 1:14 Torej, ko sta šla ven, sta se ločila enega od drugega in spet nazaj so prišli na isto mesto; in po tem so imeli spraševali drug drugega o vzroku, priznali so svoje poželenje: potem določila sta čas, ko sta oba skupaj, ko bi jo morda našli samo. 1:15 In padlo je ven, ko so opazovali primeren čas, je vstopila kot prej z samo dve služkinji in želela se je umiti na vrtu: za je bilo vroče. 1:16 In tam ni bilo nobenega trupla razen dveh starešin, ki sta se skrila sami in jo opazovali. 1:17 Nato je rekla svojim služabnicam: Prinesite mi olje in pralne kroglice ter zaprite vrtna vrata, da se lahko umijem. 1:18 In storili so, kot jim je naročila, zaprli so vrtna vrata in odšli ven sami pri zasebnih vratih, da bi prinesli stvari, ki jih je ukazala njih: starešin pa niso videli, ker so bili skriti. 1:19 Ko so služkinje odšle ven, sta starešina vstala in stekla k ona, rekoč, 1:20 Glej, vrtna vrata so zaprta, da nas nihče ne vidi, in mi smo notri ljubezen s teboj; zato nam privolite in lezite z nami. 1:21 Če ne boš, bomo pričali proti tebi, ta mladenič je bil s teboj; in zato si svoje dekle odpustil od sebe. 1:22 Nato je Suzana vzdihnila in rekla: »Z vseh strani sem v stiski, kajti če bi stori to stvar, to je zame smrt; in če tega ne storim, ne morem pobegniti tvoje roke. 1:23 Bolje je zame, da padem v tvoje roke in tega ne storim, kot da grešim v očeh Gospodovih. 1:24 S tem je Suzana zavpila z močnim glasom in dva starešina sta zavpila proti njej. 1:25 Nato je tisti tekel in odprl vrtna vrata. 1:26 Torej, ko so hišni služabniki slišali jok na vrtu, so planil skozi vrata osebne hiše, da bi videl, kaj se ji je zgodilo. 1:27 Ko pa so starešine razglasili svojo zadevo, so bili služabniki zelo navdušeni sram: o Susanni še nikoli ni bilo takega poročila. 1:28 In zgodilo se je naslednji dan, ko so se ljudje zbrali k njej mož Joacim sta prišla tudi starejša oba polna hudomušne domišljije proti Suzani, da bi jo usmrtil; 1:29 In rekel je pred ljudmi: Pošlji po Suzano, Kelkijevo hčer, Joacimova žena. In tako so poslali. 1:30 Tako je prišla z očetom in mamo, otroki in vsem sorodstvo. 1:31 Susanna je bila zelo nežna ženska in lepa na pogled. 1:32 In ti hudobni ljudje so ukazali, naj ji odkrijejo obraz (kajti bila je pokriti), da bi bili napolnjeni z njeno lepoto. 1:33 Zato so jokali njeni prijatelji in vsi, ki so jo videli. 1:34 Nato sta dva starešina vstala sredi ljudstva in položila svoje roke na glavo. 1:35 In jokajoča je pogledala proti nebu, ker je njeno srce zaupalo gospod 1:36 In starešine so rekli: Ko smo se sami sprehajali po vrtu, je prišla ta ženska z dvema služkinjama in zaprl vrtna vrata ter poslal služkinji stran. 1:37 Potem je mladenič, ki je bil tam skrit, prišel k njej in je ležal z njo. 1:38 Potem smo mi, ki smo stali v kotu vrta, videli to hudobijo, stekel do njih. 1:39 In ko smo ju videli skupaj, človeka nismo mogli zadržati, ker je bil močnejši od nas, odprl vrata in skočil ven. 1:40 Toda ko smo vzeli to žensko, smo vprašali, kdo je mladenič, ampak ona nam ne bi povedal: o teh stvareh pričamo. 1:41 Potem jim je zbor verjel kot tistim, ki so starešine in sodniki ljudstva: zato so jo obsodili na smrt. 1:42 Nato je Suzana zavpila z močnim glasom in rekla: O večni Bog, ki pozna skrivnosti in pozna vse stvari, preden so: 1:43 Veš, da so lažno pričali proti meni, in glej, moram umreti; medtem ko jaz nikoli nisem počel takih stvari kot ti možje zlonamerno izmišljen proti meni. 1:44 In Gospod je slišal njen glas. 1:45 Ko so jo torej vodili na smrt, je Gospod obudil sveti duh mladeniča, ki mu je bilo ime Daniel: 1:46 Kdor je vpil z močnim glasom, sem čist od krvi te ženske. 1:47 Nato so jih vsi ljudje obrnili proti njemu in rekli: Kaj to pomeni? besede, ki si jih izrekel? 1:48 Tako je stal sredi njih rekel: Ali ste tako bedaki, vi sinovi Izrael, ki ga imate brez izpita ali poznavanja resnice obsodil Izraelovo hčer? 1:49 Vrnite se spet na sodbo, kajti krivo so pričali proti njej. 1:50 Zato se je vse ljudstvo naglo obrnilo in starešine so rekli mu: Pridi, sedi med nami in nam pokaži, saj te je Bog dal čast starešine. 1:51 Tedaj jim je Daniel rekel: Ta dva odložite enega stran od drugega, in pregledal jih bom. 1:52 Torej, ko so bili ločeni drug od drugega, je poklical enega izmed njih, in mu rekel: O ti, ki si se postaral v hudobiji, zdaj tvoji grehi ki si jih prej zagrešil, pridejo na dan. 1:53 Kajti izrekel si lažno sodbo in obsodil nedolžne in pustil si krivca svobodo; čeprav Gospod pravi: Nedolžni in pravičnega ne boš ubil. 1:54 Torej, če si jo videl, mi povej, pod katerim drevesom si videl se družijo? Kdo je odgovoril: Pod mastikovim drevesom. 1:55 In Daniel je rekel, Zelo dobro; zoper lastno glavo si lagal; za tudi zdaj je božji angel prejel božjo sodbo, da te poseka v dvoje. 1:56 Tako ga je dal na stran in ukazal, naj pripeljejo drugega, in rekel njega, o seme Kanaansko in ne Judovo, lepota te je prevarala, in poželenje je popačilo tvoje srce. 1:57 Tako ste ravnali z Izraelovimi hčerami, in to zaradi strahu družil s tabo: toda hči Judova ni hotela sprejeti tvojih hudobija. 1:58 Zdaj mi torej povej, pod katero drevo si jih peljal v družbo skupaj? Kdo je odgovoril: Pod črniko. 1:59 Tedaj mu je Daniel rekel: »No; tudi ti si lagal proti svojim glavo: kajti Božji angel čaka z mečem, da te preseka na dvoje, da te lahko uniči. 1:60 S tem je vsa skupščina zavpila z močnim glasom in hvalila Boga, ki rešuje tiste, ki zaupajo vanj. 1:61 In uprli so se proti starešinama, ker ju je Daniel obsodil krive priče na lastnih ustih: 1:62 In v skladu z Mojzesovim zakonom so jim storili tako, kot je zlonamerno so nameravali storiti svojemu bližnjemu: in so jih postavili na smrt. Tako je bila nedolžna kri rešena še isti dan. 1:63 Zato sta Kelcija in njegova žena hvalila Boga za svojo hčer Suzano, z Joacimom njenim možem in vsem sorodstvom, ker ni bilo v njej našli nepoštenost. 1:64 Od tistega dne naprej je bil Daniel v očeh na velikem ugledu ljudje.