Nehemija 2:1 In zgodilo se je v mesecu nisanu, v dvajsetem letu Artakserks kralj, tisto vino je bilo pred njim: in vzel sem vino, in ga dal kralju. Zdaj nisem bil prej žalosten v njegovem prisotnost. 2:2 Zato mi je kralj rekel: Zakaj je tvoj obraz žalosten, ko te vidi umetnost ni bolan? to ni nič drugega kot žalost srca. Potem sem bil zelo zelo strah, 2:3 In rekel kralju: "Naj kralj živi večno; zakaj ne bi moj." obraz bodi žalosten, ko mesto, kraj grobov mojih očetov, Leži v razpadu in vrata njegova požre ogenj? 2:4 Tedaj mi je kralj rekel: "Zakaj zahtevaš?" Zato sem molil Bogu nebes. 2:5 In rekel sem kralju: Če je kralju všeč in če ima tvoj služabnik našel milost v tvojih očeh, da si me poslal na Judo, tja mesto grobov mojih očetov, da ga zgradim. 2:6 In kralj mi je rekel (tudi kraljica, ki je sedela poleg njega): Kako dolgo bo tvoje potovanje? in kdaj se boš vrnil? Tako je bilo kralju všeč poslati mi; in določil sem mu čas. 2:7 Poleg tega sem rekel kralju: Če je kralju všeč, naj bodo pisma dal me je upraviteljem onkraj reke, da me prepeljejo dokler ne pridem v Judo; 2:8 In pismo Asafu, čuvaju kraljevega gozda, da lahko daj mi les, da naredim tramove za vrata palače, ki pripadal hiši, mestnemu obzidju in hišo, v katero bom vstopil. In kralj mi je podelil, glede na dobra roka mojega Boga nad mano. 2:9 Potem sem prišel do upraviteljev onkraj reke in jim dal kraljevo pisma. Zdaj je kralj poslal poveljnike vojske in konjenike jaz. 2:10 Ko sta Sanbalat Horonec in Tobija, služabnik Amonec, slišala zaradi tega jih je zelo razžalostilo, da je prišel človek, da bi poiskal dobrobit Izraelovih otrok. 2:11 Tako sem prišel v Jeruzalem in bil tam tri dni. 2:12 In vstal sem ponoči, jaz in nekaj moških z mano; nič mi ni povedal človek, kar mi je moj Bog položil v srce, naj storim v Jeruzalemu: tudi ni bilo z menoj je kakšna zver, razen zveri, na kateri sem jezdil. 2:13 In ponoči sem šel ven skozi vrata doline, še pred zmajev vodnjak in do gnojnega pristanišča ter si ogledal jeruzalemsko obzidje, ki so bili porušeni, in njihova vrata je požrl ogenj. 2:14 Nato sem šel do vrat vodnjaka in do kraljevega bazena, toda ni bilo prostora za zver, ki je bila pod menoj, da bi šla mimo. 2:15 Potem sem šel ponoči gor ob potoku in si ogledal zid in obrnil nazaj in vstopil skozi vrata doline ter se tako vrnil. 2:16 In vladarji niso vedeli, kam sem šel, ali kaj sem naredil; tudi jaz nisem imela vendar je to povedal Judom, ne duhovnikom, ne plemičem, ne vladarjem, niti ostalim, ki so opravljali delo. 2:17 Nato sem jim rekel: Vidite, v kakšni stiski smo, kako Jeruzalem je opustošena in njena vrata so požgana z ognjem: pridi in pusti zidajmo jeruzalemsko obzidje, da ne bomo več v sramoto. 2:18 Potem sem jim povedal o roki mojega Boga, ki je bila dobra do mene; kot tudi kraljeve besede, ki mi jih je govoril. In rekli so: Vstanimo! gor in graditi. Tako so si okrepili roke za to dobro delo. 2:19 Ko pa sta Sanbalat Horonec in Tobija služabnik Amonec, in Geshem Arabec, ko sta to slišala, sta se nam posmehovala in zaničevala nas in rekel: Kaj je to, kar počnete? se boste uprli proti kralj? 2:20 Nato sem jim odgovoril in jim rekel: Bog nebes, on bo prosperiraj nas; zato bomo mi, njegovi služabniki, vstali in gradili: vi pa imate nobenega deleža, niti pravice, niti spomenika v Jeruzalemu.