Nehemija
2:1 In zgodilo se je v mesecu nisanu, v dvajsetem letu
Artakserks kralj, tisto vino je bilo pred njim: in vzel sem vino,
in ga dal kralju. Zdaj nisem bil prej žalosten v njegovem
prisotnost.
2:2 Zato mi je kralj rekel: Zakaj je tvoj obraz žalosten, ko te vidi
umetnost ni bolan? to ni nič drugega kot žalost srca. Potem sem bil zelo
zelo strah,
2:3 In rekel kralju: "Naj kralj živi večno; zakaj ne bi moj."
obraz bodi žalosten, ko mesto, kraj grobov mojih očetov,
Leži v razpadu in vrata njegova požre ogenj?
2:4 Tedaj mi je kralj rekel: "Zakaj zahtevaš?" Zato sem molil
Bogu nebes.
2:5 In rekel sem kralju: Če je kralju všeč in če ima tvoj služabnik
našel milost v tvojih očeh, da si me poslal na Judo, tja
mesto grobov mojih očetov, da ga zgradim.
2:6 In kralj mi je rekel (tudi kraljica, ki je sedela poleg njega): Kako dolgo
bo tvoje potovanje? in kdaj se boš vrnil? Tako je bilo kralju všeč
poslati mi; in določil sem mu čas.
2:7 Poleg tega sem rekel kralju: Če je kralju všeč, naj bodo pisma
dal me je upraviteljem onkraj reke, da me prepeljejo
dokler ne pridem v Judo;
2:8 In pismo Asafu, čuvaju kraljevega gozda, da lahko
daj mi les, da naredim tramove za vrata palače, ki
pripadal hiši, mestnemu obzidju in
hišo, v katero bom vstopil. In kralj mi je podelil, glede na
dobra roka mojega Boga nad mano.
2:9 Potem sem prišel do upraviteljev onkraj reke in jim dal kraljevo
pisma. Zdaj je kralj poslal poveljnike vojske in konjenike
jaz.
2:10 Ko sta Sanbalat Horonec in Tobija, služabnik Amonec, slišala
zaradi tega jih je zelo razžalostilo, da je prišel človek, da bi poiskal
dobrobit Izraelovih otrok.
2:11 Tako sem prišel v Jeruzalem in bil tam tri dni.
2:12 In vstal sem ponoči, jaz in nekaj moških z mano; nič mi ni povedal
človek, kar mi je moj Bog položil v srce, naj storim v Jeruzalemu: tudi ni bilo
z menoj je kakšna zver, razen zveri, na kateri sem jezdil.
2:13 In ponoči sem šel ven skozi vrata doline, še pred
zmajev vodnjak in do gnojnega pristanišča ter si ogledal jeruzalemsko obzidje,
ki so bili porušeni, in njihova vrata je požrl ogenj.
2:14 Nato sem šel do vrat vodnjaka in do kraljevega bazena, toda
ni bilo prostora za zver, ki je bila pod menoj, da bi šla mimo.
2:15 Potem sem šel ponoči gor ob potoku in si ogledal zid in
obrnil nazaj in vstopil skozi vrata doline ter se tako vrnil.
2:16 In vladarji niso vedeli, kam sem šel, ali kaj sem naredil; tudi jaz nisem imela
vendar je to povedal Judom, ne duhovnikom, ne plemičem, ne
vladarjem, niti ostalim, ki so opravljali delo.
2:17 Nato sem jim rekel: Vidite, v kakšni stiski smo, kako Jeruzalem
je opustošena in njena vrata so požgana z ognjem: pridi in pusti
zidajmo jeruzalemsko obzidje, da ne bomo več v sramoto.
2:18 Potem sem jim povedal o roki mojega Boga, ki je bila dobra do mene; kot tudi
kraljeve besede, ki mi jih je govoril. In rekli so: Vstanimo!
gor in graditi. Tako so si okrepili roke za to dobro delo.
2:19 Ko pa sta Sanbalat Horonec in Tobija služabnik Amonec,
in Geshem Arabec, ko sta to slišala, sta se nam posmehovala in zaničevala
nas in rekel: Kaj je to, kar počnete? se boste uprli proti
kralj?
2:20 Nato sem jim odgovoril in jim rekel: Bog nebes, on bo
prosperiraj nas; zato bomo mi, njegovi služabniki, vstali in gradili: vi pa imate
nobenega deleža, niti pravice, niti spomenika v Jeruzalemu.