Objokovanja 2:1 Kako je GOSPOD pokril sionsko hčer z oblakom v svojem jezo in vrzi z neba na zemljo lepoto Izraela, in ni se spomnil svojega podnožja na dan svoje jeze! 2:2 GOSPOD je pogoltnil vsa Jakobova bivališča in ni usmiljen: v svoji jezi je podrl trdnjave Judova hči; spustil jih je na tla: je onesnažil kraljestvo in njegove kneze. 2:3 On je odrezal v svoji goreči jezi vse rog Izraela je umaknil svojo desnico pred sovražnikom in gorel proti Jakob kakor goreč ogenj, ki požira vse naokrog. 2:4 On je napel svoj lok kot sovražnik; stal je s svojo desnico kot sovražnik nasprotnika in pobil vse, kar je bilo očem prijetno v tabernaklju hčere sionske: izlil je svoj bes kakor ogenj. 2:5 GOSPOD je bil kakor sovražnik: pogoltnil je Izraela, pogoltnil je vse njene palače: razdejal je njegove trdnjave in je povečalo se je v Judovi hčeri žalovanje in objokovanje. 2:6 In nasilno je odnesel njegov tabernakelj, kot da bi bil od a vrt: uničil je svoje kraje zborovanja: GOSPOD je povzročil, da so bili na Sionu pozabljeni svečani prazniki in sobote, in hath je v ogorčenosti svoje jeze zaničeval kralja in duhovnika. 2:7 GOSPOD je odvrgel svoj oltar, preziral je svoje svetišče, izročila je sovražniku v roke zidove svojih palač; oni v hiši GOSPODOVI so hrupili kakor na slovesni dan pojedina. 2:8 GOSPOD je nameraval uničiti zid sionske hčere: raztegnil je vrvico, roke svoje ni umaknil uničujoč: zato je naredil obzidje in zid v objokovanje; oni skupaj zmanjkalo. 2:9 Njena vrata so pogreznjena v zemljo; uničil jo je in zlomil rešetke: njen kralj in njeni knezi so med pogani: zakon je št več; tudi njeni preroki ne najdejo videnja od GOSPODA. 2:10 Starešine sionske hčere sedijo na tleh in čuvajo tišina: posuli so si prah na glavo; so se opasali sami v raševini: jeruzalemske device visijo svoje glave do tal. 2:11 Oči mi izginejo od solz, črevesje mi je vznemirjeno, jetra so mi polna na zemljo, za uničenje hčere mojega ljudstva; ker otroci in dojenčki omedlijo po ulicah mesta. 2:12 Rečejo svojim materam: Kje sta žito in vino? ko so omedleli kot ranjenih na ulicah mesta, ko je bila njihova duša izlita v naročje svojih mater. 2:13 Kaj naj ti vzamem za pričo? kateri stvari naj bom všeč tebe, o hči jeruzalemska? kaj ti bom enak, da smem tolaži te, o devica, hči sionska? kajti tvoja zloma je velika morje: kdo te lahko ozdravi? 2:14 Tvoji preroki so zate videli prazne in nespametne stvari; ni odkril tvoje krivde, da bi odvrnil tvoje ujetništvo; vendar so videli zate lažna bremena in vzroki za izgon. 2:15 Vsi, ki gredo mimo, ploskajo z rokami proti tebi; sikajo in mahajo z glavo na jeruzalemsko hčer, rekoč: Ali je to mesto, ki ga ljudje imenujejo popolnost lepote, veselje cele zemlje? 2:16 Vsi tvoji sovražniki so odprli svoja usta proti tebi: siknejo in škripati z zobmi: pravijo: Pogoltnili smo jo: zagotovo je to dan, ki smo ga iskali; našli smo, videli smo. 2:17 GOSPOD je storil, kar je načrtoval; svojo besedo je izpolnil kar je ukazal v starih časih: vrgel je in je ne usmiljen: in sovražnika tvojega je razveselil nad teboj, je postavi rog svojim nasprotnikom. 2:18 Njihovo srce je vpilo h GOSPODU, O zid sionske hčere, pusti! solze tečejo kot reka dan in noč: ne daj si miru; naj ne neha punčica tvojega očesa. 2:19 Vstani, vpij v noči: na začetku straže izlij srce tvoje kakor voda pred obličjem GOSPODOVIM: dvigni roke svoje proti njemu za življenje tvojih otrok, ki omedlevajo od lakote vrh vsake ulice. 2:20 Glej, o GOSPOD, in premisli, komu si to storil. Naj ženske jedo njihov sad in otroci dolgi? bo duhovnik in bo prerok umorjen v Gospodovem svetišču? 2:21 Mladi in stari ležijo na tleh po ulicah: moje device in moji mladeniči so padli pod mečem; ti si jih pobil na dan tvoja jeza; ubijal si in nisi usmilil. 2:22 Naokrog si poklical moje groze kakor na slovesni dan, tako da dan jeze GOSPODOVE nihče ni ušel niti ostal: tisti, ki jih imam povit in vzgojen je moj sovražnik požrl.