Objokovanja
2:1 Kako je GOSPOD pokril sionsko hčer z oblakom v svojem
jezo in vrzi z neba na zemljo lepoto Izraela,
in ni se spomnil svojega podnožja na dan svoje jeze!
2:2 GOSPOD je pogoltnil vsa Jakobova bivališča in ni
usmiljen: v svoji jezi je podrl trdnjave
Judova hči; spustil jih je na tla: je
onesnažil kraljestvo in njegove kneze.
2:3 On je odrezal v svoji goreči jezi vse rog Izraela
je umaknil svojo desnico pred sovražnikom in gorel proti
Jakob kakor goreč ogenj, ki požira vse naokrog.
2:4 On je napel svoj lok kot sovražnik; stal je s svojo desnico kot sovražnik
nasprotnika in pobil vse, kar je bilo očem prijetno v tabernaklju
hčere sionske: izlil je svoj bes kakor ogenj.
2:5 GOSPOD je bil kakor sovražnik: pogoltnil je Izraela, pogoltnil je
vse njene palače: razdejal je njegove trdnjave in je
povečalo se je v Judovi hčeri žalovanje in objokovanje.
2:6 In nasilno je odnesel njegov tabernakelj, kot da bi bil od a
vrt: uničil je svoje kraje zborovanja: GOSPOD je
povzročil, da so bili na Sionu pozabljeni svečani prazniki in sobote, in hath
je v ogorčenosti svoje jeze zaničeval kralja in duhovnika.
2:7 GOSPOD je odvrgel svoj oltar, preziral je svoje svetišče,
izročila je sovražniku v roke zidove svojih palač; oni
v hiši GOSPODOVI so hrupili kakor na slovesni dan
pojedina.
2:8 GOSPOD je nameraval uničiti zid sionske hčere:
raztegnil je vrvico, roke svoje ni umaknil
uničujoč: zato je naredil obzidje in zid v objokovanje; oni
skupaj zmanjkalo.
2:9 Njena vrata so pogreznjena v zemljo; uničil jo je in zlomil
rešetke: njen kralj in njeni knezi so med pogani: zakon je št
več; tudi njeni preroki ne najdejo videnja od GOSPODA.
2:10 Starešine sionske hčere sedijo na tleh in čuvajo
tišina: posuli so si prah na glavo; so se opasali
sami v raševini: jeruzalemske device visijo svoje
glave do tal.
2:11 Oči mi izginejo od solz, črevesje mi je vznemirjeno, jetra so mi polna
na zemljo, za uničenje hčere mojega ljudstva;
ker otroci in dojenčki omedlijo po ulicah mesta.
2:12 Rečejo svojim materam: Kje sta žito in vino? ko so omedleli kot
ranjenih na ulicah mesta, ko je bila njihova duša izlita
v naročje svojih mater.
2:13 Kaj naj ti vzamem za pričo? kateri stvari naj bom všeč
tebe, o hči jeruzalemska? kaj ti bom enak, da smem
tolaži te, o devica, hči sionska? kajti tvoja zloma je velika
morje: kdo te lahko ozdravi?
2:14 Tvoji preroki so zate videli prazne in nespametne stvari;
ni odkril tvoje krivde, da bi odvrnil tvoje ujetništvo; vendar so videli
zate lažna bremena in vzroki za izgon.
2:15 Vsi, ki gredo mimo, ploskajo z rokami proti tebi; sikajo in mahajo z glavo
na jeruzalemsko hčer, rekoč: Ali je to mesto, ki ga ljudje imenujejo
popolnost lepote, veselje cele zemlje?
2:16 Vsi tvoji sovražniki so odprli svoja usta proti tebi: siknejo in
škripati z zobmi: pravijo: Pogoltnili smo jo: zagotovo je to
dan, ki smo ga iskali; našli smo, videli smo.
2:17 GOSPOD je storil, kar je načrtoval; svojo besedo je izpolnil
kar je ukazal v starih časih: vrgel je in je
ne usmiljen: in sovražnika tvojega je razveselil nad teboj, je
postavi rog svojim nasprotnikom.
2:18 Njihovo srce je vpilo h GOSPODU, O zid sionske hčere, pusti!
solze tečejo kot reka dan in noč: ne daj si miru; naj ne
neha punčica tvojega očesa.
2:19 Vstani, vpij v noči: na začetku straže izlij
srce tvoje kakor voda pred obličjem GOSPODOVIM: dvigni roke svoje
proti njemu za življenje tvojih otrok, ki omedlevajo od lakote
vrh vsake ulice.
2:20 Glej, o GOSPOD, in premisli, komu si to storil. Naj
ženske jedo njihov sad in otroci dolgi? bo duhovnik in
bo prerok umorjen v Gospodovem svetišču?
2:21 Mladi in stari ležijo na tleh po ulicah: moje device in
moji mladeniči so padli pod mečem; ti si jih pobil na dan
tvoja jeza; ubijal si in nisi usmilil.
2:22 Naokrog si poklical moje groze kakor na slovesni dan, tako da
dan jeze GOSPODOVE nihče ni ušel niti ostal: tisti, ki jih imam
povit in vzgojen je moj sovražnik požrl.