Objokovanja
1:1 Kako mesto samotno sedi, ki je bilo polno ljudi! kako je z njo
postanite kot vdova! ona, ki je bila velika med narodi in princesa
med provincami, kako je postala pritočna!
1:2 Močno joka ponoči in njene solze so na njenih licih
vsi njeni ljubimci nima nikogar, ki bi jo tolažil: vsi njeni prijatelji so imeli posla
zahrbtno z njo, so postali njeni sovražniki.
1:3 Juda je šel v ujetništvo zaradi stiske in velike
suženjstvo: prebiva med pogani, ne najde počitka: vsa ona
preganjalci so jo dohiteli med ožinami.
1:4 Sionske poti žalujejo, ker nihče ne pride na slavnostne praznike: vsi
njena vrata so opustošena: njeni duhovniki vzdihujejo, njene device so prizadete in
je v grenkobi.
1:5 Njeni nasprotniki so glavni, njeni sovražniki uspevajo; kajti GOSPOD je
prizadejal zaradi množice njenih prestopkov: njeni otroci so
odšel v ujetništvo pred sovražnikom.
1:6 In od hčere sionske je odšla vsa njena lepota: njeni knezi
postali so kakor jeleni, ki ne najdejo paše, in jih ni več
moč pred zasledovalcem.
1:7 Jeruzalem se je spomnil v dneh svoje stiske in bede
vse njene prijetne reči, ki jih je imela v starih časih, ko so njeni ljudje
padla v sovražnikove roke in nihče ji ni pomagal: nasprotniki
jo videl in se posmehoval njenim sobotam.
1:8 Jeruzalem je hudo grešil; zato je odstranjena: vse to
častili so jo, zaničevali so jo, ker so videli njeno goloto: da, ona
zavzdihne in se obrne nazaj.
1:9 Njena umazanost je v njenih suknjah; ne spominja se svojega zadnjega konca;
zato se je čudovito spustila: tolažnika ni imela. O GOSPOD,
glej mojo stisko: kajti sovražnik se je poveličal.
1:10 Nasprotnik je razširil svojo roko na vse njene prijetne stvari: kajti
videla je, da so pogani vstopili v njeno svetišče, ki si jih ti
si zapovedal, da ne smejo vstopiti v tvojo občino.
1:11 Vsi njeni ljudje vzdihujejo, iščejo kruha; dali so svoje prijetne
stvari za meso za olajšanje duše: glej, o GOSPOD, in premisli; kajti jaz sem
postati podli.
1:12 Ali vam ni nič, vsi, ki greste mimo? glej in poglej, če obstaja
kakršna koli žalost, podobna moji žalosti, ki se mi zgodi, s katero
GOSPOD me je ponižal na dan svoje goreče jeze.
1:13 Od zgoraj je poslal ogenj v moje kosti, in premagal je
njih: on je razpel mrežo za moje noge, on me je obrnil nazaj: on je
ves dan sem bil obupan in omedleval.
1:14 Jarem mojih grehov je zvezan z njegovo roko, ovenčani so,
in dvigni se na moj vrat: pustil je, da je padla moja moč, GOSPOD
izročil me je v njihove roke, iz katerih se ne morem dvigniti.
1:15 GOSPOD je poteptal vse moje mogočne može sredi mene.
sklical je zbor proti meni, da bi zdrobil moje mladeniče: GOSPOD
poteptal je devico, hčer Judovo, kakor v stiskalnici.
1:16 Zaradi teh stvari jokam; moje oko, moje oko teče z vodo,
kajti tolažnik, ki naj mi olajša dušo, je daleč od mene: moj
otroci so obupani, ker je sovražnik premagal.
1:17 Sion širi svoje roke in nikogar ni, da bi jo potolažil:
GOSPOD je zapovedal o Jakobu, naj bodo njegovi nasprotniki
okoli njega: Jeruzalem je kakor menstrualna žena med njimi.
1:18 GOSPOD je pravičen; ker sem se uprl njegovi zapovedi:
usliši, prosim te, vsi ljudje, in glej mojo žalost: moje device in mojo
mladeniče odpeljejo v ujetništvo.
1:19 Poklical sem svoje ljubimce, a so me prevarali: moje duhovnike in moje starešine
umrli v mestu, medtem ko so iskali svoje meso za olajšanje
njihove duše.
1:20 Glej, o GOSPOD; kajti v stiski sem: moje črevesje je vznemirjeno; moje srce
se obrne v meni; ker hudo sem se uprl: v tujini meč
žaluje, doma je kot smrt.
1:21 Slišali so, da vzdihujem: nikogar ni, ki bi me tolažil: vse je moje
sovražniki so slišali za mojo težavo; veseli so, da ti je uspelo:
prinesel boš dan, ki si ga poklical, in bodo podobni
zame.
1:22 Naj vsa njihova hudobija pride predte; in stori jim, kakor ti
storil si mi za vse moje prestopke, ker so moji vzdihi številni in
moje srce je slabo.