Objokovanja 1:1 Kako mesto samotno sedi, ki je bilo polno ljudi! kako je z njo postanite kot vdova! ona, ki je bila velika med narodi in princesa med provincami, kako je postala pritočna! 1:2 Močno joka ponoči in njene solze so na njenih licih vsi njeni ljubimci nima nikogar, ki bi jo tolažil: vsi njeni prijatelji so imeli posla zahrbtno z njo, so postali njeni sovražniki. 1:3 Juda je šel v ujetništvo zaradi stiske in velike suženjstvo: prebiva med pogani, ne najde počitka: vsa ona preganjalci so jo dohiteli med ožinami. 1:4 Sionske poti žalujejo, ker nihče ne pride na slavnostne praznike: vsi njena vrata so opustošena: njeni duhovniki vzdihujejo, njene device so prizadete in je v grenkobi. 1:5 Njeni nasprotniki so glavni, njeni sovražniki uspevajo; kajti GOSPOD je prizadejal zaradi množice njenih prestopkov: njeni otroci so odšel v ujetništvo pred sovražnikom. 1:6 In od hčere sionske je odšla vsa njena lepota: njeni knezi postali so kakor jeleni, ki ne najdejo paše, in jih ni več moč pred zasledovalcem. 1:7 Jeruzalem se je spomnil v dneh svoje stiske in bede vse njene prijetne reči, ki jih je imela v starih časih, ko so njeni ljudje padla v sovražnikove roke in nihče ji ni pomagal: nasprotniki jo videl in se posmehoval njenim sobotam. 1:8 Jeruzalem je hudo grešil; zato je odstranjena: vse to častili so jo, zaničevali so jo, ker so videli njeno goloto: da, ona zavzdihne in se obrne nazaj. 1:9 Njena umazanost je v njenih suknjah; ne spominja se svojega zadnjega konca; zato se je čudovito spustila: tolažnika ni imela. O GOSPOD, glej mojo stisko: kajti sovražnik se je poveličal. 1:10 Nasprotnik je razširil svojo roko na vse njene prijetne stvari: kajti videla je, da so pogani vstopili v njeno svetišče, ki si jih ti si zapovedal, da ne smejo vstopiti v tvojo občino. 1:11 Vsi njeni ljudje vzdihujejo, iščejo kruha; dali so svoje prijetne stvari za meso za olajšanje duše: glej, o GOSPOD, in premisli; kajti jaz sem postati podli. 1:12 Ali vam ni nič, vsi, ki greste mimo? glej in poglej, če obstaja kakršna koli žalost, podobna moji žalosti, ki se mi zgodi, s katero GOSPOD me je ponižal na dan svoje goreče jeze. 1:13 Od zgoraj je poslal ogenj v moje kosti, in premagal je njih: on je razpel mrežo za moje noge, on me je obrnil nazaj: on je ves dan sem bil obupan in omedleval. 1:14 Jarem mojih grehov je zvezan z njegovo roko, ovenčani so, in dvigni se na moj vrat: pustil je, da je padla moja moč, GOSPOD izročil me je v njihove roke, iz katerih se ne morem dvigniti. 1:15 GOSPOD je poteptal vse moje mogočne može sredi mene. sklical je zbor proti meni, da bi zdrobil moje mladeniče: GOSPOD poteptal je devico, hčer Judovo, kakor v stiskalnici. 1:16 Zaradi teh stvari jokam; moje oko, moje oko teče z vodo, kajti tolažnik, ki naj mi olajša dušo, je daleč od mene: moj otroci so obupani, ker je sovražnik premagal. 1:17 Sion širi svoje roke in nikogar ni, da bi jo potolažil: GOSPOD je zapovedal o Jakobu, naj bodo njegovi nasprotniki okoli njega: Jeruzalem je kakor menstrualna žena med njimi. 1:18 GOSPOD je pravičen; ker sem se uprl njegovi zapovedi: usliši, prosim te, vsi ljudje, in glej mojo žalost: moje device in mojo mladeniče odpeljejo v ujetništvo. 1:19 Poklical sem svoje ljubimce, a so me prevarali: moje duhovnike in moje starešine umrli v mestu, medtem ko so iskali svoje meso za olajšanje njihove duše. 1:20 Glej, o GOSPOD; kajti v stiski sem: moje črevesje je vznemirjeno; moje srce se obrne v meni; ker hudo sem se uprl: v tujini meč žaluje, doma je kot smrt. 1:21 Slišali so, da vzdihujem: nikogar ni, ki bi me tolažil: vse je moje sovražniki so slišali za mojo težavo; veseli so, da ti je uspelo: prinesel boš dan, ki si ga poklical, in bodo podobni zame. 1:22 Naj vsa njihova hudobija pride predte; in stori jim, kakor ti storil si mi za vse moje prestopke, ker so moji vzdihi številni in moje srce je slabo.