Jonah
4:1 Toda Jonu je bilo to nadvse neprijetno in bil je zelo jezen.
4:2 In molil je h GOSPODU in rekel: »Prosim te, Gospod, ali ni bilo to
moj rek, ko sem bil še v svoji državi? Zato sem pobegnil pred k
Taršiš: kajti vedel sem, da si milostljiv Bog in usmiljen, počasen
jeze in velike prijaznosti in se ti pokesam za zlo.
4:3 Zato zdaj, o GOSPOD, vzemi, prosim te, moje življenje od mene; saj je
bolje mi je umreti kot živeti.
4:4 Tedaj je rekel GOSPOD: Ali je dobro, da se jeziš?
4:5 Tako je Jonah šel iz mesta in sedel na vzhodni strani mesta, in
naredili so mu stojnico in sedel pod njo v senci, dokler ni mogel
videli, kaj bo z mestom.
4:6 In GOSPOD Bog je pripravil bučo in jo dal dvigniti nad Jona,
da bi bila senca nad njegovo glavo, da bi ga rešila njegove žalosti.
Tako se je Jona zelo razveselil buče.
4:7 Toda Bog je pripravil črva, ko je naslednji dan vstalo jutro, in ta je udaril
buča, ki je ovenela.
4:8 In zgodilo se je, ko je sonce vzšlo, da je Bog pripravil a
močan vzhodni veter; in sonce je pripekalo Jonovo glavo, da je
je omedlel in si zaželel v sebi umreti ter rekel: Bolje je zame, da
umreti kot živeti.
4:9 In Bog je rekel Jonu: Ali je dobro, da si jezen zaradi buče? In je
rekel: Dobro delam, da sem jezen, celo do smrti.
4:10 Tedaj je rekel Gospod: Usmilil si se buče, za katero si
ni delal, niti poskrbel, da raste; ki se je pojavila v noči, in
umrl v noči:
4:11 In ne bi smel prizanesti Ninivam, temu velikemu mestu, v katerem je več kot
šestdeset tisoč ljudi, ki ne morejo razlikovati med svojo desnico
in njihova leva roka; in tudi veliko goveda?