delo
16:1 Nato je Job odgovoril in rekel:
16:2 Slišal sem veliko takih stvari: bedni tolažniki ste vsi.
16:3 Ali bodo prazne besede imele konec? ali kaj te opogumlja, da si
odgovorec?
16:4 Tudi jaz bi lahko govoril tako kot vi: če bi bila vaša duša namesto moje duše, bi
lahko nalagam besede proti tebi in zmajujem z glavo proti tebi.
16:5 Toda jaz bi te okrepil s svojimi usti in gibanjem svojih ustnic
bi moral ublažiti tvojo žalost.
16:6 Čeprav govorim, moja žalost ni zadoščena; in čeprav odpuščam, kaj sem
sem olajšal?
16:7 Toda zdaj me je utrudil; ti si pustil vso mojo družbo.
16:8 In si me napolnil z gubami, kar je priča proti meni.
in moja suhost, ki se dviga v meni, priča o mojem obrazu.
16:9 On me trga v svoji jezi, ki me sovraži;
zobje; moj sovražnik izostri oči name.
16:10 Odprli so vame svoja usta; udarili so me po
lice očitajoče; zbrali so se proti meni.
16:11 Bog me je izročil brezbožniku in me predal v roke
hudobnih.
16:12 Bil sem sproščen, a on me je zlomil; tudi vzel me je
moj vrat in me stresel na koščke ter me postavil za svoje znamenje.
16:13 Njegovi lokostrelci me obkrožajo, razcepi mi uzde in
ne prizanaša; moj žolč izlije na tla.
16:14 Lomi me z razpoko za razpoko, teče name kot velikan.
16:15 Raševino sem prišil na svojo kožo in oskrunil svoj rog v prah.
16:16 Moj obraz je umazan od joka in na mojih vekah je senca smrti;
16:17 Ne za nobeno krivico v mojih rokah: tudi moja molitev je čista.
16:18 O zemlja, ne pokrivaj moje krvi in naj ne bo prostora za moj jok.
16:19 Tudi zdaj, glejte, moja priča je v nebesih in moj zapis je na višavah.
16:20 Moji prijatelji me zaničujejo, moje oko pa toči solze k Bogu.
16:21 O, ko bi lahko zagovarjal človeka pri Bogu, kakor človek zagovarja svojega
sosed!
16:22 Ko mine nekaj let, bom šel na pot, od koder ne bom šel
vrnitev.