delo 16:1 Nato je Job odgovoril in rekel: 16:2 Slišal sem veliko takih stvari: bedni tolažniki ste vsi. 16:3 Ali bodo prazne besede imele konec? ali kaj te opogumlja, da si odgovorec? 16:4 Tudi jaz bi lahko govoril tako kot vi: če bi bila vaša duša namesto moje duše, bi lahko nalagam besede proti tebi in zmajujem z glavo proti tebi. 16:5 Toda jaz bi te okrepil s svojimi usti in gibanjem svojih ustnic bi moral ublažiti tvojo žalost. 16:6 Čeprav govorim, moja žalost ni zadoščena; in čeprav odpuščam, kaj sem sem olajšal? 16:7 Toda zdaj me je utrudil; ti si pustil vso mojo družbo. 16:8 In si me napolnil z gubami, kar je priča proti meni. in moja suhost, ki se dviga v meni, priča o mojem obrazu. 16:9 On me trga v svoji jezi, ki me sovraži; zobje; moj sovražnik izostri oči name. 16:10 Odprli so vame svoja usta; udarili so me po lice očitajoče; zbrali so se proti meni. 16:11 Bog me je izročil brezbožniku in me predal v roke hudobnih. 16:12 Bil sem sproščen, a on me je zlomil; tudi vzel me je moj vrat in me stresel na koščke ter me postavil za svoje znamenje. 16:13 Njegovi lokostrelci me obkrožajo, razcepi mi uzde in ne prizanaša; moj žolč izlije na tla. 16:14 Lomi me z razpoko za razpoko, teče name kot velikan. 16:15 Raševino sem prišil na svojo kožo in oskrunil svoj rog v prah. 16:16 Moj obraz je umazan od joka in na mojih vekah je senca smrti; 16:17 Ne za nobeno krivico v mojih rokah: tudi moja molitev je čista. 16:18 O zemlja, ne pokrivaj moje krvi in naj ne bo prostora za moj jok. 16:19 Tudi zdaj, glejte, moja priča je v nebesih in moj zapis je na višavah. 16:20 Moji prijatelji me zaničujejo, moje oko pa toči solze k Bogu. 16:21 O, ko bi lahko zagovarjal človeka pri Bogu, kakor človek zagovarja svojega sosed! 16:22 Ko mine nekaj let, bom šel na pot, od koder ne bom šel vrnitev.