Izaija
57:1 Pravični propade, in nihče si tega ne položi k srcu, in usmiljeni ljudje
so odvzeti, nihče ne meni, da je pravični odvzet
zlo, ki prihaja.
57:2 Vstopil bo v mir; počivali bodo vsak v svojih posteljah
hodi v svoji pokončnosti.
57:3 Toda približajte se sem, sinovi čarovnice, seme
prešuštnik in vlačuga.
57:4 Proti komu se šalite? proti komu delate široka usta,
in izvleči jezik? ali niste otroci pregrehe, seme
laž,
57:5 Vžgejte se z maliki pod vsakim zelenim drevesom in ubijajte
otroci v dolinah pod skalovjem?
57:6 Med gladkimi kamni potoka je tvoj delež; oni, oni so tvoji
žreb: tudi njim si nalil pitno daritev, daroval si a
mesna ponudba. Ali naj dobim tolažbo v teh?
57:7 Na vzvišeni in visoki gori si postavil svojo posteljo; tudi tja
šel si gor darovat.
57:8 Tudi za vrati in podboji si postavil svoj spomin.
kajti odkril si se drugemu kot meni in si šel gor;
razširil si posteljo svojo in sklenil z njimi zavezo; ti
Všeč mi je bila njihova postelja, kjer si jo videl.
57:9 In šel si h kralju z mazilom in si povečal svoje
dišave in poslal si svoje sle daleč in si ponižal
samega sebe celo v pekel.
57:10 Utrujen si zaradi veličastnosti svoje poti; vendar nisi rekel, tam
ni upanja: našel si življenje svoje roke; torej si bil
ni užaloščen.
57:11 In koga si se bal ali bal, da si lagal in
se me nisi spomnil in si ni položil na srce? nisem držal svojega
mir že od nekdaj, in se me ne bojiš?
57:12 Oznanjal bom tvojo pravičnost in tvoja dela; kajti ne bodo
koristi ti.
57:13 Ko vpiješ, naj te rešijo tvoje družbe; ampak veter bo
odnesite jih vse stran; nečimrnost jih vzame, kdor pa svoje
zaupanje vame bo podedovalo deželo in podedovalo mojo sveto goro;
57:14 In bo rekel: Vrzite, vrzite, pripravite pot, vzemite
kamen spotike s poti mojega ljudstva.
57:15 Kajti tako pravi visoki in vzvišeni, ki prebiva v večnosti, katerega
ime je sveto; Prebivam na visokem in svetem mestu, z njim tudi to
skesanega in ponižnega duha, oživiti duha ponižnih in
da oživi srce skesanih.
57:16 Kajti ne bom se večno prepiral in ne bom vedno jezen.
duh bi moral odpovedati pred menoj in duše, ki sem jih ustvaril.
57:17 Zaradi krivde njegove lakomnosti sem se razsrdil in ga udaril;
me in je bil jezen, in je šel zvijačno po poti svojega srca.
57:18 Videl sem njegove poti in ga bom ozdravil; tudi vodil ga bom in
povrni tolažbo njemu in njegovim žalujočim.
57:19 Jaz ustvarjam sad ustnic; Mir, mir njemu, ki je daleč, in
tistemu, ki je blizu, govori GOSPOD; in jaz ga bom ozdravil.
57:20 Toda hudobni so kot razburkano morje, ko ne more počivati, čigavo
vode nanašajo blato in umazanijo.
57:21 Ni miru, pravi moj Bog, za hudobne.