Izaija 57:1 Pravični propade, in nihče si tega ne položi k srcu, in usmiljeni ljudje so odvzeti, nihče ne meni, da je pravični odvzet zlo, ki prihaja. 57:2 Vstopil bo v mir; počivali bodo vsak v svojih posteljah hodi v svoji pokončnosti. 57:3 Toda približajte se sem, sinovi čarovnice, seme prešuštnik in vlačuga. 57:4 Proti komu se šalite? proti komu delate široka usta, in izvleči jezik? ali niste otroci pregrehe, seme laž, 57:5 Vžgejte se z maliki pod vsakim zelenim drevesom in ubijajte otroci v dolinah pod skalovjem? 57:6 Med gladkimi kamni potoka je tvoj delež; oni, oni so tvoji žreb: tudi njim si nalil pitno daritev, daroval si a mesna ponudba. Ali naj dobim tolažbo v teh? 57:7 Na vzvišeni in visoki gori si postavil svojo posteljo; tudi tja šel si gor darovat. 57:8 Tudi za vrati in podboji si postavil svoj spomin. kajti odkril si se drugemu kot meni in si šel gor; razširil si posteljo svojo in sklenil z njimi zavezo; ti Všeč mi je bila njihova postelja, kjer si jo videl. 57:9 In šel si h kralju z mazilom in si povečal svoje dišave in poslal si svoje sle daleč in si ponižal samega sebe celo v pekel. 57:10 Utrujen si zaradi veličastnosti svoje poti; vendar nisi rekel, tam ni upanja: našel si življenje svoje roke; torej si bil ni užaloščen. 57:11 In koga si se bal ali bal, da si lagal in se me nisi spomnil in si ni položil na srce? nisem držal svojega mir že od nekdaj, in se me ne bojiš? 57:12 Oznanjal bom tvojo pravičnost in tvoja dela; kajti ne bodo koristi ti. 57:13 Ko vpiješ, naj te rešijo tvoje družbe; ampak veter bo odnesite jih vse stran; nečimrnost jih vzame, kdor pa svoje zaupanje vame bo podedovalo deželo in podedovalo mojo sveto goro; 57:14 In bo rekel: Vrzite, vrzite, pripravite pot, vzemite kamen spotike s poti mojega ljudstva. 57:15 Kajti tako pravi visoki in vzvišeni, ki prebiva v večnosti, katerega ime je sveto; Prebivam na visokem in svetem mestu, z njim tudi to skesanega in ponižnega duha, oživiti duha ponižnih in da oživi srce skesanih. 57:16 Kajti ne bom se večno prepiral in ne bom vedno jezen. duh bi moral odpovedati pred menoj in duše, ki sem jih ustvaril. 57:17 Zaradi krivde njegove lakomnosti sem se razsrdil in ga udaril; me in je bil jezen, in je šel zvijačno po poti svojega srca. 57:18 Videl sem njegove poti in ga bom ozdravil; tudi vodil ga bom in povrni tolažbo njemu in njegovim žalujočim. 57:19 Jaz ustvarjam sad ustnic; Mir, mir njemu, ki je daleč, in tistemu, ki je blizu, govori GOSPOD; in jaz ga bom ozdravil. 57:20 Toda hudobni so kot razburkano morje, ko ne more počivati, čigavo vode nanašajo blato in umazanijo. 57:21 Ni miru, pravi moj Bog, za hudobne.