Izaija 16:1 Pošljite jagnje vladarju dežele iz Sele v puščavo, do gore sionske hčere. 16:2 Kajti zgodilo se bo, da bo, kot potujoča ptica vržena iz gnezda, tako hčere moabske bodo ob prehodih Arnonskih. 16:3 Svetujte se, izvršite sodbo; naredi svojo senco kot noč v sredi poldneva; skriti izobčence; ne izdajaj tistega, ki tava. 16:4 Naj moji izgnanci prebivajo pri tebi, Moab; bodi jim skrivaj pred obraz kvarilca: kajti izsiljevalec je na koncu, kvaritelj preneha, zatiralci so izginili iz dežele. 16:5 In v milosti bo prestol utrjen, in on bo sedel na njem v resnici v Davidovem šotoru, sodi in išče sodbe in hitenje pravičnosti. 16:6 Slišali smo o ponosu Moaba; je zelo ponosen: tudi svojega ošabnost in njegov ponos in njegova jeza; njegove laži pa ne bodo tako. 16:7 Zato bo Moab tulil za Moabom, vsi bodo tulili: za temelje Kirhareseta boste objokovali; zagotovo so prizadeti. 16:8 Kajti Hešbonska polja bledijo in vinska trta Sibme: gospodarji pogani so porušili njene glavne rastline, prišli so celo do Jazerja so tavali po puščavi: njene veje so raztegnjena, odšla sta čez morje. 16:9 Zato bom ob joku Jazerja objokoval trto Sibmah: te bom napojil s svojimi solzami, o Hešbon in Eleala: zaradi vpitja kajti tvoji poletni plodovi in tvoja žetev so padli. 16:10 In veselje je odvzeto, in veselje iz obilnega polja; in v v vinogradih ne bo petja, tudi ne bo kričanje: teptači naj ne točijo vina v svojih stiskalnicah; imam je njihovo starinsko kričanje prenehalo. 16:11 Zato bo moje črevo zvenelo kot harfa za Moab in moja notranjost deli za Kirharesh. 16:12 In zgodilo se bo, ko se bo videlo, da je Moab utrujen visoko mesto, da bo prišel v svoje svetišče molit; ampak bo ne prevladajo. 16:13 To je beseda, ki jo je Gospod govoril o Moabu od takrat čas. 16:14 Zdaj pa je GOSPOD govoril, rekoč: V treh letih, kot so leta najemnika, in slava Moaba bo zaničevana z vsem tem velika množica; in ostanek bo zelo majhen in šibak.