Izaija
16:1 Pošljite jagnje vladarju dežele iz Sele v puščavo,
do gore sionske hčere.
16:2 Kajti zgodilo se bo, da bo, kot potujoča ptica vržena iz gnezda, tako
hčere moabske bodo ob prehodih Arnonskih.
16:3 Svetujte se, izvršite sodbo; naredi svojo senco kot noč v
sredi poldneva; skriti izobčence; ne izdajaj tistega, ki tava.
16:4 Naj moji izgnanci prebivajo pri tebi, Moab; bodi jim skrivaj pred
obraz kvarilca: kajti izsiljevalec je na koncu, kvaritelj
preneha, zatiralci so izginili iz dežele.
16:5 In v milosti bo prestol utrjen, in on bo sedel na njem
v resnici v Davidovem šotoru, sodi in išče sodbe in
hitenje pravičnosti.
16:6 Slišali smo o ponosu Moaba; je zelo ponosen: tudi svojega
ošabnost in njegov ponos in njegova jeza; njegove laži pa ne bodo tako.
16:7 Zato bo Moab tulil za Moabom, vsi bodo tulili: za
temelje Kirhareseta boste objokovali; zagotovo so prizadeti.
16:8 Kajti Hešbonska polja bledijo in vinska trta Sibme: gospodarji
pogani so porušili njene glavne rastline, prišli so
celo do Jazerja so tavali po puščavi: njene veje so
raztegnjena, odšla sta čez morje.
16:9 Zato bom ob joku Jazerja objokoval trto Sibmah:
te bom napojil s svojimi solzami, o Hešbon in Eleala: zaradi vpitja
kajti tvoji poletni plodovi in tvoja žetev so padli.
16:10 In veselje je odvzeto, in veselje iz obilnega polja; in v
v vinogradih ne bo petja, tudi ne bo
kričanje: teptači naj ne točijo vina v svojih stiskalnicah; imam
je njihovo starinsko kričanje prenehalo.
16:11 Zato bo moje črevo zvenelo kot harfa za Moab in moja notranjost
deli za Kirharesh.
16:12 In zgodilo se bo, ko se bo videlo, da je Moab utrujen
visoko mesto, da bo prišel v svoje svetišče molit; ampak bo
ne prevladajo.
16:13 To je beseda, ki jo je Gospod govoril o Moabu od takrat
čas.
16:14 Zdaj pa je GOSPOD govoril, rekoč: V treh letih, kot so leta
najemnika, in slava Moaba bo zaničevana z vsem tem
velika množica; in ostanek bo zelo majhen in šibak.