Izaija
6:1 V letu, ko je umrl kralj Uzija, sem videl GOSPODA sedeti na a
prestol, visok in dvignjen, in njegov vlak je napolnil tempelj.
6:2 Nad njim so stali serafimi: vsak je imel šest kril; z dvema on
pokril si je obraz, z dvema si je pokril noge in z dvema je
je letel.
6:3 In eden je vpil drugemu in rekel: "Svet, svet, svet, je GOSPOD
hostije: vsa zemlja je polna njegove slave.
6:4 In podboji vrat so se premaknili ob glasu tistega, ki je vpil, in
hiša je bila napolnjena z dimom.
6:5 Tedaj sem rekel: Gorje mi! ker sem razveljavljen; ker sem nečist človek
ustnice in prebivam sredi ljudstva nečistih ustnic: za moje
oči so videle kralja, GOSPODA nad vojskami.
6:6 Nato je k meni priletel eden od serafimov, ki je imel v roki žareče oglje,
ki ga je s kleščami vzel z oltarja:
6:7 In položil ga je na moja usta in rekel: Glej, to se je dotaknilo tvojih ustnic;
in tvoja krivica je odstranjena in tvoj greh je očiščen.
6:8 Slišal sem tudi glas Gospodov, ki je rekel: Koga naj pošljem in koga
bo šel za nas? Tedaj sem rekel: Tukaj sem; Pošlji mi.
6:9 In rekel je: "Pojdi in povej temu ljudstvu: Resnično poslušajte, vendar razumejte."
ne; in res vidite, a ne zaznate.
6:10 Naredite srce tega ljudstva debelo, in naredite njihova ušesa težka in zaprite
njihove oči; da ne bi videli z očmi in slišali z ušesi in
razumeti s svojim srcem, se spreobrniti in ozdraveti.
6:11 Nato sem rekel: Gospod, kako dolgo? On pa je odgovoril: Dokler mesta ne bodo opustošena
brez prebivalca in hiše brez človeka in dežela bo popolnoma
opustošen,
6:12 In GOSPOD je oddaljil ljudi daleč stran, in tam je bila velika zapuščenost
sredi dežele.
6:13 Ampak še vedno bo v njem desetina, in se bo vrnil, in bo pojeden.
kakor drevo teil in kakor hrast, čigar snov je v njih, ko so
odvržejo svoje liste: tako bo sveto seme njegova snov.