Izaija 6:1 V letu, ko je umrl kralj Uzija, sem videl GOSPODA sedeti na a prestol, visok in dvignjen, in njegov vlak je napolnil tempelj. 6:2 Nad njim so stali serafimi: vsak je imel šest kril; z dvema on pokril si je obraz, z dvema si je pokril noge in z dvema je je letel. 6:3 In eden je vpil drugemu in rekel: "Svet, svet, svet, je GOSPOD hostije: vsa zemlja je polna njegove slave. 6:4 In podboji vrat so se premaknili ob glasu tistega, ki je vpil, in hiša je bila napolnjena z dimom. 6:5 Tedaj sem rekel: Gorje mi! ker sem razveljavljen; ker sem nečist človek ustnice in prebivam sredi ljudstva nečistih ustnic: za moje oči so videle kralja, GOSPODA nad vojskami. 6:6 Nato je k meni priletel eden od serafimov, ki je imel v roki žareče oglje, ki ga je s kleščami vzel z oltarja: 6:7 In položil ga je na moja usta in rekel: Glej, to se je dotaknilo tvojih ustnic; in tvoja krivica je odstranjena in tvoj greh je očiščen. 6:8 Slišal sem tudi glas Gospodov, ki je rekel: Koga naj pošljem in koga bo šel za nas? Tedaj sem rekel: Tukaj sem; Pošlji mi. 6:9 In rekel je: "Pojdi in povej temu ljudstvu: Resnično poslušajte, vendar razumejte." ne; in res vidite, a ne zaznate. 6:10 Naredite srce tega ljudstva debelo, in naredite njihova ušesa težka in zaprite njihove oči; da ne bi videli z očmi in slišali z ušesi in razumeti s svojim srcem, se spreobrniti in ozdraveti. 6:11 Nato sem rekel: Gospod, kako dolgo? On pa je odgovoril: Dokler mesta ne bodo opustošena brez prebivalca in hiše brez človeka in dežela bo popolnoma opustošen, 6:12 In GOSPOD je oddaljil ljudi daleč stran, in tam je bila velika zapuščenost sredi dežele. 6:13 Ampak še vedno bo v njem desetina, in se bo vrnil, in bo pojeden. kakor drevo teil in kakor hrast, čigar snov je v njih, ko so odvržejo svoje liste: tako bo sveto seme njegova snov.