Izaija
2:1 Beseda, ki jo je videl Izaija, Amozov sin, o Judu in Jeruzalemu.
2:2 In zgodilo se bo v zadnjih dneh, da bo gora
GOSPODOVA hiša bo postavljena na vrhu gora in bo
bodi vzvišen nad hribe; in vsi narodi se bodo stekali k njemu.
2:3 In veliko ljudi bo šlo in reklo: Pridite in pojdimo gor do
gora GOSPODOVA, do hiše Boga Jakobovega; in on bo
pouči nas o njegovih poteh in hodili bomo po njegovih stezah, kajti s Siona
prišla bo postava in beseda GOSPODOVA iz Jeruzalema.
2:4 In on bo sodil med narodi in bo grajal mnoge ljudi
svoje meče bodo prekovali v lemeže in svoje sulice v
klešče: tudi narod ne bo dvignil meča nad narod
se bodo še učili vojne.
2:5 O hiša Jakobova, pridite in hodimo v luči GOSPODOVI.
2:6 Zato si zapustil svoje ljudstvo, Jakobovo hišo, ker so
se polnijo z vzhoda in so vedeževalci kakor Filistejci,
in ugajajo si v otrocih tujcev.
2:7 Tudi njihova dežela je polna srebra in zlata, niti ni konca
njihovi zakladi; tudi njihova dežela je polna konj, prav tako jih ni
konec njihovih vozov:
2:8 Tudi njihova dežela je polna malikov; častijo svoje delo
roke, kar so naredili njihovi prsti:
2:9 In povprečen človek se prikloni, in velik človek se poniža.
zato jim ne odpusti.
2:10 Vstopi v skalo in se skrij v prah zaradi strahu pred Gospodom,
in za slavo njegovega veličanstva.
2:11 Človeški vzvišeni pogledi bodo ponižani in ošabnost ljudi
bo priklonjen in edini GOSPOD bo povišan tisti dan.
2:12 Kajti dan Gospoda nad vojskami bo nad vsakim, ki je ponosen
in vzvišen in na vsakega, ki je povzdignjen; in pripeljan bo
nizko:
2:13 In na vse libanonske cedre, ki so visoke in dvignjene, in
na vse basanske hraste,
2:14 In na vse visoke gore in na vse hribe, ki se dvigajo
gor,
2:15 In na vsakem visokem stolpu in na vsakem ograjenem zidu,
2:16 In na vse taršiške ladje in na vse prijetne slike.
2:17 In vzvišenost človeka bo padla, in ošabnost ljudi
in edini GOSPOD bo tisti dan povišan.
2:18 In malike bo popolnoma odpravil.
2:19 In šli bodo v luknje v skalah in v votline
zemljo zaradi strahu pred Gospodom in zaradi slave njegovega veličastva, ko je
vstane, da strašno pretrese zemljo.
2:20 Tisti dan bo človek izlil svoje malike iz srebra in svoje malike iz zlata,
ki so jih naredili vsak zase, da jih častijo, molom in na
netopirji;
2:21 Iti v razpoke skal in v vrhove raztrganih
skale zaradi strahu GOSPODOVEGA in zaradi slave njegovega veličastva, ko je
vstane, da strašno pretrese zemljo.
2:22 Nehajte od človeka, čigar dih je v njegovih nosnicah: kajti v čem naj
upoštevati?