Izaija 2:1 Beseda, ki jo je videl Izaija, Amozov sin, o Judu in Jeruzalemu. 2:2 In zgodilo se bo v zadnjih dneh, da bo gora GOSPODOVA hiša bo postavljena na vrhu gora in bo bodi vzvišen nad hribe; in vsi narodi se bodo stekali k njemu. 2:3 In veliko ljudi bo šlo in reklo: Pridite in pojdimo gor do gora GOSPODOVA, do hiše Boga Jakobovega; in on bo pouči nas o njegovih poteh in hodili bomo po njegovih stezah, kajti s Siona prišla bo postava in beseda GOSPODOVA iz Jeruzalema. 2:4 In on bo sodil med narodi in bo grajal mnoge ljudi svoje meče bodo prekovali v lemeže in svoje sulice v klešče: tudi narod ne bo dvignil meča nad narod se bodo še učili vojne. 2:5 O hiša Jakobova, pridite in hodimo v luči GOSPODOVI. 2:6 Zato si zapustil svoje ljudstvo, Jakobovo hišo, ker so se polnijo z vzhoda in so vedeževalci kakor Filistejci, in ugajajo si v otrocih tujcev. 2:7 Tudi njihova dežela je polna srebra in zlata, niti ni konca njihovi zakladi; tudi njihova dežela je polna konj, prav tako jih ni konec njihovih vozov: 2:8 Tudi njihova dežela je polna malikov; častijo svoje delo roke, kar so naredili njihovi prsti: 2:9 In povprečen človek se prikloni, in velik človek se poniža. zato jim ne odpusti. 2:10 Vstopi v skalo in se skrij v prah zaradi strahu pred Gospodom, in za slavo njegovega veličanstva. 2:11 Človeški vzvišeni pogledi bodo ponižani in ošabnost ljudi bo priklonjen in edini GOSPOD bo povišan tisti dan. 2:12 Kajti dan Gospoda nad vojskami bo nad vsakim, ki je ponosen in vzvišen in na vsakega, ki je povzdignjen; in pripeljan bo nizko: 2:13 In na vse libanonske cedre, ki so visoke in dvignjene, in na vse basanske hraste, 2:14 In na vse visoke gore in na vse hribe, ki se dvigajo gor, 2:15 In na vsakem visokem stolpu in na vsakem ograjenem zidu, 2:16 In na vse taršiške ladje in na vse prijetne slike. 2:17 In vzvišenost človeka bo padla, in ošabnost ljudi in edini GOSPOD bo tisti dan povišan. 2:18 In malike bo popolnoma odpravil. 2:19 In šli bodo v luknje v skalah in v votline zemljo zaradi strahu pred Gospodom in zaradi slave njegovega veličastva, ko je vstane, da strašno pretrese zemljo. 2:20 Tisti dan bo človek izlil svoje malike iz srebra in svoje malike iz zlata, ki so jih naredili vsak zase, da jih častijo, molom in na netopirji; 2:21 Iti v razpoke skal in v vrhove raztrganih skale zaradi strahu GOSPODOVEGA in zaradi slave njegovega veličastva, ko je vstane, da strašno pretrese zemljo. 2:22 Nehajte od človeka, čigar dih je v njegovih nosnicah: kajti v čem naj upoštevati?