Hebrejcem 12:1 Zato, ko vidimo, da smo tudi obdani s tako velikim oblakom priče, odložimo vsako breme in greh, ki to dela zlahka nas obsede in potrpežljivo tecimo v tekmi, ki je nastavljena pred nami, 12:2 Gledamo na Jezusa, začetnika in dokončatelja naše vere; kdo za veselje ki je bil postavljen pred njim, je prestal križ, preziral sramoto, in je sedel na desnici božjega prestola. 12:3 Kajti razmislite o njem, ki je prestal takšno nasprotovanje grešnikov sam, da ne boste utrujeni in omedleli v svojih mislih. 12:4 Niste se še upirali do krvi in se borili proti grehu. 12:5 In pozabili ste opomin, ki vam govori kot do otroci, moj sin, ne zaničuj Gospodovega karanja in ne omedli ko te grajajo od njega: 12:6 Kogar Gospod ljubi, ga kaznuje in biča vsakega sina, ki ga prejema. 12:7 Če prenašate kazen, Bog ravna z vami kot s sinovi; za kakšnega sina je on, ki ga oče ne kara? 12:8 Če pa ste brez kazni, katere deležni so vsi, potem ste barabe in ne sinovi. 12:9 Poleg tega smo imeli očete našega mesa, ki so nas popravljali, in mi dal jim je spoštovanje: ali ne bomo veliko raje podrejeni Oče žganih pijač in živi? 12:10 Resnično so nas nekaj dni karali po svojem užitku; on pa nam v korist, da bi bili deležni njegove svetosti. 12:11 Zdaj se nobena kazen za sedanjost ne zdi vesela, ampak žalostna: kljub temu pa potem obrodi miroljubni sad pravičnosti tistim, ki jih to izvaja. 12:12 Zato dvignite roke, ki visijo navzdol, in šibka kolena; 12:13 In naredite ravne poti za svoje noge, da se hromi ne obrne stran s poti; pa naj se raje pozdravi. 12:14 Sledite miru z vsemi ljudmi in svetosti, brez katere nihče ne bo videl Gospod: 12:15 Pazite, da kdo ne ostane brez Božje milosti; da ne bo nobene korenine bridkosti, ki izvira, vas moti in s tem se mnogi oskrunijo; 12:16 Da ne bo nobenega nečistnika ali nečistnika, kot je Ezav, ki bi košček mesa je prodal svojo prvorojensko pravico. 12:17 Kajti veste, kako to pozneje, ko bi podedoval blagoslov, je bil zavrnjen: kajti ni našel kraja kesanja skrbno jo je iskal s solzami. 12:18 Kajti niste prišli do gore, ki bi se je lahko dotaknili, in to požgano z ognjem, ne v črnino, temo in vihar, 12:19 In zvok trobente in glas besed; kateri glas imajo ki so slišali prigovarjati, naj jim ne govori besede več: 12:20 (Kajti tega, kar je bilo zapovedano, niso mogli prenesti, in če bi celo a se zver dotakne gore, bo kamenjana ali prebodena z a puščica: 12:21 Prizor je bil tako grozen, da je Mojzes rekel: »Zelo me je strah in potres :) 12:22 Toda prišli ste na goro Sion in v mesto živega Boga, nebeški Jeruzalem in nešteto družbo angelov, 12:23 Občnemu zboru in cerkvi prvorojencev, ki so pisani v nebesih in Bogu, sodniku vseh, in duhom pravičnih ljudi narejeno popolno, 12:24 In k Jezusu, posredniku nove zaveze, in k krvi škropljenje, ki govori bolje kot Abelovo. 12:25 Glejte, da ne zavrnete tistega, ki govori. Kajti če so pobegnili, ne kdo zavrnil njega, ki je govoril na zemlji, veliko bolj ne bomo ušli, če bomo odvrni se od njega, ki govori iz nebes: 12:26 Njegov glas je takrat pretresel zemljo, zdaj pa je obljubil, rekoč: Še še enkrat ne stresem samo zemlje, ampak tudi nebesa. 12:27 In ta beseda, še enkrat, pomeni odstranitev teh stvari ki se pretresajo, kot stvari, ki so narejene, da tiste stvari, ki ni mogoče otresti, lahko ostane. 12:28 Zatorej prejemamo kraljestvo, ki ga ni mogoče premakniti, imejmo ga milost, s katero lahko Bogu sprejemljivo služimo s spoštovanjem in pobožno strah: 12:29 Kajti naš Bog je ogenj, ki požira.