Geneza 47:1 Tedaj je Jožef prišel in povedal faraonu: »Moj oče in moji bratje, in njihove črede in črede in vse, kar imajo, je prišlo ven kanaanske dežele; in glej, v deželi Gosen so. 47:2 In vzel je nekaj svojih bratov, celo pet mož, in jih predstavil Faraon. 47:3 In faraon je rekel svojim bratom: Kaj je vaš poklic? In so je rekel faraonu: Tvoji služabniki smo pastirji, tako mi kot tudi naši očetje. 47:4 Poleg tega so rekli faraonu: "Prišli smo, da se nastanimo v deželi." kajti tvoji služabniki nimajo paše za svoje črede; kajti lakota je v kanaanski deželi: zdaj torej, prosimo, pusti svojo služabniki prebivajo v deželi Gosen. 47:5 In faraon je rekel Jožefu, rekoč: Tvoj oče in tvoji bratje so pridi k tebi: 47:6 Egiptovska dežela je pred teboj; v najboljši deželi naredi svoje oče in bratje prebivati; v deželi Gosen naj prebivajo: in če med njimi poznaš kakšnega delavca, ga postavi za vladarje nad mojo živino. 47:7 Jožef je pripeljal svojega očeta Jakoba in ga postavil pred faraona Jakob je blagoslovil faraona. 47:8 In faraon je rekel Jakobu: "Koliko si star?" 47:9 In Jakob je rekel faraonu: Dnevi let mojega romanja so sto trideset let: malo in hudobnih je dni let moje življenje je bilo in nisem dosegel dni let življenje mojih očetov v dneh njihovega romanja. 47:10 In Jakob je blagoslovil faraona in odšel izpred faraona. 47:11 In Jožef je postavil svojega očeta in svoje brate in jim dal a posest v egiptovski deželi, v najboljši deželi, v deželi Ramzes, kot je zapovedal faraon. 47:12 In Jožef je hranil svojega očeta, svoje brate in vse očetove gospodinjstvo, s kruhom, po svojih družinah. 47:13 In ni bilo kruha v vsej deželi; ker je bila lakota zelo huda, tako da je egiptovska dežela in vsa kanaanska dežela omedlela zaradi lakota. 47:14 In Jožef je pobral ves denar, ki se je našel v deželi Egiptu in v kanaanski deželi za žito, ki so ga kupili; in Jožef je prinesel denar v faraonovo hišo. 47:15 In ko je zmanjkalo denarja v egiptovski deželi in v kanaanski deželi, vsi Egipčani so prišli k Jožefu in rekli: »Daj nam kruha! naj umremo v tvoji prisotnosti? ker denar ne uspe. 47:16 Jožef je rekel: »Dajte svojo živino; in dal ti bom za tvojo živino, če zmanjka denarja. 47:17 In pripeljali so svojo živino k Jožefu, in Jožef jim je dal kruha menjava za konje, za črede in za govedo črede in za osle; in hranil jih je s kruhom za vse njihove goveda za tisto leto. 47:18 Ko se je to leto končalo, so prišli k njemu drugo leto in rekli mu: Ne bomo skrivali pred mojim gospodom, kako je porabljen naš denar; moj gospod ima tudi naše črede živine; ne sme ostati v pogled na mojega gospoda, ampak naša telesa in naše zemlje: 47:19 Zakaj bomo umrli pred tvojimi očmi, mi in naša dežela? kupi nas in našo zemljo za kruh, mi in naša zemlja pa ji bomo služabniki Faraon: in daj nam seme, da bomo živeli in ne umrli, da je dežela ne bodi pust. 47:20 In Jožef je kupil vso egiptovsko deželo za faraona; za Egipčane prodal vsak svojo njivo, ker jih je premagala lakota dežela je postala faraonova. 47:21 In kar se tiče ljudi, jih je preselil v mesta z enega konca meje Egipta celo do njegovega drugega konca. 47:22 Samo zemljišča duhovnikov ni kupil; kajti duhovniki so imeli a delež, ki jim ga je dodelil faraon, in so pojedli njihov delež, ki Faraon jim je dal: zato niso prodali svoje zemlje. 47:23 Nato je Jožef rekel ljudstvu: Glejte, kupil sem vas danes in vaša dežela za faraona: glejte, tukaj je seme za vas, in ga boste sejali zemljišče. 47:24 In zgodilo se bo pri povečanju, da boste dali petino del faraonu, štirje deli pa bodo vaši lastni, za seme polje in za vašo hrano in za tiste iz vaših gospodinjstev in za hrano za vaše malčke. 47:25 In rekli so: Rešil si nam življenje; najdemo milost v očeh mojega gospoda in bomo faraonovi služabniki. 47:26 In Jožef je postavil zakon v egiptovski deželi do današnjega dne, da Faraon bi moral imeti peti del; razen dežele samo duhovnikov, ki ni postala faraonova. 47:27 In Izrael je prebival v deželi Egiptu, v deželi Gošen; in tam so imeli posest in so rasli in se izjemno množili. 47:28 In Jakob je živel v egiptovski deželi sedemnajst let: torej vso dobo Jakobov je bil sto sedeminštirideset let. 47:29 In približal se je čas, da mora Izrael umreti; in poklical je svojega sina Jožefa in mu rekel: »Če sem našel milost v tvojih očeh, postavi, Prosim te, tvojo roko pod moje stegno in ravnaj prijazno in resnično z menoj; ne pokopaj me, prosim, v Egiptu! 47:30 Toda jaz bom ležal pri svojih očetih, in ti me boš odpeljal iz Egipta, in me pokopljejo na njihovo grobišče. In rekel je: Storil bom tako, kot si ti rekel. 47:31 In rekel je: Prisezi mi. In prisegel mu je. In Izrael se je priklonil sam na posteljnem vzglavju.