Geneza
47:1 Tedaj je Jožef prišel in povedal faraonu: »Moj oče in moji bratje,
in njihove črede in črede in vse, kar imajo, je prišlo ven
kanaanske dežele; in glej, v deželi Gosen so.
47:2 In vzel je nekaj svojih bratov, celo pet mož, in jih predstavil
Faraon.
47:3 In faraon je rekel svojim bratom: Kaj je vaš poklic? In so
je rekel faraonu: Tvoji služabniki smo pastirji, tako mi kot tudi naši
očetje.
47:4 Poleg tega so rekli faraonu: "Prišli smo, da se nastanimo v deželi."
kajti tvoji služabniki nimajo paše za svoje črede; kajti lakota je
v kanaanski deželi: zdaj torej, prosimo, pusti svojo
služabniki prebivajo v deželi Gosen.
47:5 In faraon je rekel Jožefu, rekoč: Tvoj oče in tvoji bratje so
pridi k tebi:
47:6 Egiptovska dežela je pred teboj; v najboljši deželi naredi svoje
oče in bratje prebivati; v deželi Gosen naj prebivajo: in
če med njimi poznaš kakšnega delavca, ga postavi za vladarje
nad mojo živino.
47:7 Jožef je pripeljal svojega očeta Jakoba in ga postavil pred faraona
Jakob je blagoslovil faraona.
47:8 In faraon je rekel Jakobu: "Koliko si star?"
47:9 In Jakob je rekel faraonu: Dnevi let mojega romanja so
sto trideset let: malo in hudobnih je dni let
moje življenje je bilo in nisem dosegel dni let
življenje mojih očetov v dneh njihovega romanja.
47:10 In Jakob je blagoslovil faraona in odšel izpred faraona.
47:11 In Jožef je postavil svojega očeta in svoje brate in jim dal a
posest v egiptovski deželi, v najboljši deželi, v deželi
Ramzes, kot je zapovedal faraon.
47:12 In Jožef je hranil svojega očeta, svoje brate in vse očetove
gospodinjstvo, s kruhom, po svojih družinah.
47:13 In ni bilo kruha v vsej deželi; ker je bila lakota zelo huda, tako
da je egiptovska dežela in vsa kanaanska dežela omedlela zaradi
lakota.
47:14 In Jožef je pobral ves denar, ki se je našel v deželi
Egiptu in v kanaanski deželi za žito, ki so ga kupili; in
Jožef je prinesel denar v faraonovo hišo.
47:15 In ko je zmanjkalo denarja v egiptovski deželi in v kanaanski deželi,
vsi Egipčani so prišli k Jožefu in rekli: »Daj nam kruha!
naj umremo v tvoji prisotnosti? ker denar ne uspe.
47:16 Jožef je rekel: »Dajte svojo živino; in dal ti bom za tvojo živino,
če zmanjka denarja.
47:17 In pripeljali so svojo živino k Jožefu, in Jožef jim je dal kruha
menjava za konje, za črede in za govedo
črede in za osle; in hranil jih je s kruhom za vse njihove
goveda za tisto leto.
47:18 Ko se je to leto končalo, so prišli k njemu drugo leto in rekli
mu: Ne bomo skrivali pred mojim gospodom, kako je porabljen naš denar;
moj gospod ima tudi naše črede živine; ne sme ostati v
pogled na mojega gospoda, ampak naša telesa in naše zemlje:
47:19 Zakaj bomo umrli pred tvojimi očmi, mi in naša dežela? kupi nas
in našo zemljo za kruh, mi in naša zemlja pa ji bomo služabniki
Faraon: in daj nam seme, da bomo živeli in ne umrli, da je dežela
ne bodi pust.
47:20 In Jožef je kupil vso egiptovsko deželo za faraona; za Egipčane
prodal vsak svojo njivo, ker jih je premagala lakota
dežela je postala faraonova.
47:21 In kar se tiče ljudi, jih je preselil v mesta z enega konca
meje Egipta celo do njegovega drugega konca.
47:22 Samo zemljišča duhovnikov ni kupil; kajti duhovniki so imeli a
delež, ki jim ga je dodelil faraon, in so pojedli njihov delež, ki
Faraon jim je dal: zato niso prodali svoje zemlje.
47:23 Nato je Jožef rekel ljudstvu: Glejte, kupil sem vas danes in
vaša dežela za faraona: glejte, tukaj je seme za vas, in ga boste sejali
zemljišče.
47:24 In zgodilo se bo pri povečanju, da boste dali petino
del faraonu, štirje deli pa bodo vaši lastni, za seme
polje in za vašo hrano in za tiste iz vaših gospodinjstev in za hrano
za vaše malčke.
47:25 In rekli so: Rešil si nam življenje; najdemo milost v očeh
mojega gospoda in bomo faraonovi služabniki.
47:26 In Jožef je postavil zakon v egiptovski deželi do današnjega dne, da
Faraon bi moral imeti peti del; razen dežele samo duhovnikov,
ki ni postala faraonova.
47:27 In Izrael je prebival v deželi Egiptu, v deželi Gošen; in
tam so imeli posest in so rasli in se izjemno množili.
47:28 In Jakob je živel v egiptovski deželi sedemnajst let: torej vso dobo
Jakobov je bil sto sedeminštirideset let.
47:29 In približal se je čas, da mora Izrael umreti; in poklical je svojega sina
Jožefa in mu rekel: »Če sem našel milost v tvojih očeh, postavi,
Prosim te, tvojo roko pod moje stegno in ravnaj prijazno in resnično z menoj;
ne pokopaj me, prosim, v Egiptu!
47:30 Toda jaz bom ležal pri svojih očetih, in ti me boš odpeljal iz Egipta,
in me pokopljejo na njihovo grobišče. In rekel je: Storil bom tako, kot si ti
rekel.
47:31 In rekel je: Prisezi mi. In prisegel mu je. In Izrael se je priklonil
sam na posteljnem vzglavju.