Daniel 12:1 In takrat bo vstal Mihael, veliki knez, ki stoji za sinove tvojega ljudstva: in bo čas stiske, kot ga ni bilo, odkar obstaja narod, do tistega časa: in takrat bo tvoje ljudstvo rešeno, vsak, ki bo našli zapisano v knjigi. 12:2 In mnogi od tistih, ki spijo v zemeljskem prahu, se bodo prebudili, nekateri v večno življenje, nekateri pa v sramoto in večni prezir. 12:3 In tisti, ki so modri, bodo zasijali kot sijaj nebesnega svoda; in tisti, ki mnoge obračajo k pravičnosti kakor zvezde na veke vekov. 12:4 Ti pa, o Daniel, zamolči besede in zapečati knjigo, celo do čas konca: mnogi bodo tekali sem ter tja in znanje bo povečala. 12:5 Potem sem Daniel pogledal, in glej, stala sta druga dva, tisti na na tej strani brega reke in na drugi strani breg reke. 12:6 In nekdo je rekel možu, oblečenemu v platno, ki je bil nad vodami reka, Kako dolgo bo še do konca teh čudes? 12:7 In slišal sem moža, oblečenega v platno, ki je bil nad vodami reke, ko je povzdignil svojo desnico in levo roko proti nebu in prisegel pri njem, ki živi večno, da bo nekaj časa, časov, in pol; in ko mu bo uspelo razpršiti moč sveti ljudje, vse te stvari se bodo končale. 12:8 In slišal sem, vendar nisem razumel; potem sem rekel: O moj Gospod, kaj bo konec teh stvari? 12:9 In rekel je: "Pojdi, Daniel, kajti besede so zaprte in zapečatene." do časa konca. 12:10 Mnogi bodo očiščeni, pobeljeni in preizkušeni; hudobni pa bodo delaj hudobno in nihče od hudobnih ne bo razumel; ampak modri bodo razumeti. 12:11 In od trenutka, ko bo vsakodnevna žrtev odvzeta, in gnusoba, ki postavlja opustošenje, jih bo tisoč dva sto devetdeset dni. 12:12 Blagor tistemu, ki čaka in pride do tisoč tristo in petintrideset dni. 12:13 Toda pojdi svojo pot do konca: kajti počival boš in stal v tvoja usoda ob koncu dni.