Daniel
12:1 In takrat bo vstal Mihael, veliki knez, ki stoji
za sinove tvojega ljudstva: in bo čas stiske,
kot ga ni bilo, odkar obstaja narod, do tistega časa: in
takrat bo tvoje ljudstvo rešeno, vsak, ki bo
našli zapisano v knjigi.
12:2 In mnogi od tistih, ki spijo v zemeljskem prahu, se bodo prebudili, nekateri
v večno življenje, nekateri pa v sramoto in večni prezir.
12:3 In tisti, ki so modri, bodo zasijali kot sijaj nebesnega svoda;
in tisti, ki mnoge obračajo k pravičnosti kakor zvezde na veke vekov.
12:4 Ti pa, o Daniel, zamolči besede in zapečati knjigo, celo do
čas konca: mnogi bodo tekali sem ter tja in znanje bo
povečala.
12:5 Potem sem Daniel pogledal, in glej, stala sta druga dva, tisti na
na tej strani brega reke in na drugi strani
breg reke.
12:6 In nekdo je rekel možu, oblečenemu v platno, ki je bil nad vodami
reka, Kako dolgo bo še do konca teh čudes?
12:7 In slišal sem moža, oblečenega v platno, ki je bil nad vodami
reke, ko je povzdignil svojo desnico in levo roko proti nebu in
prisegel pri njem, ki živi večno, da bo nekaj časa, časov,
in pol; in ko mu bo uspelo razpršiti moč
sveti ljudje, vse te stvari se bodo končale.
12:8 In slišal sem, vendar nisem razumel; potem sem rekel: O moj Gospod, kaj bo
konec teh stvari?
12:9 In rekel je: "Pojdi, Daniel, kajti besede so zaprte in zapečatene."
do časa konca.
12:10 Mnogi bodo očiščeni, pobeljeni in preizkušeni; hudobni pa bodo
delaj hudobno in nihče od hudobnih ne bo razumel; ampak modri bodo
razumeti.
12:11 In od trenutka, ko bo vsakodnevna žrtev odvzeta, in
gnusoba, ki postavlja opustošenje, jih bo tisoč dva
sto devetdeset dni.
12:12 Blagor tistemu, ki čaka in pride do tisoč tristo in
petintrideset dni.
12:13 Toda pojdi svojo pot do konca: kajti počival boš in stal v
tvoja usoda ob koncu dni.