Akt
20:1 Ko je nemir ponehal, je Pavel poklical učence in
jih objel in odšel, da bi šel v Makedonijo.
20:2 In ko je šel čez te dele in jim dal veliko
opomin je prišel v Grčijo,
20:3 In tam je ostal tri mesece. In ko so Judje nanj čakali, je on
nameraval odpluti v Sirijo, se je nameraval vrniti skozi Makedonijo.
20:4 In tam ga je spremljal v Azijo Sopater iz Bereje; in od
Tesaloničanom, Aristarhom in Sekundom; in Gaj iz Derbe, in
Timotej; iz Azije pa Tihik in Trofim.
20:5 Ti, ki so šli pred nami, so ostali pri nas v Troadi.
20:6 In odpluli smo iz Filipov po dneh nekvašenega kruha in
prišel k njim v Troado v petih dneh; kjer smo ostali sedem dni.
20:7 In ko so se prvi dan v tednu zbrali učenci
lomljenje kruha, jim je pridigal Pavel, pripravljen na odhod naslednji dan; in
nadaljeval z govorom do polnoči.
20:8 In v zgornji sobi, kjer so bili, je bilo veliko luči
zbrani skupaj.
20:9 In tam je sedel na oknu neki mladenič po imenu Evtih, ki je bil
padel v globok spanec: in ko je Pavel dolgo pridigal, se je pogreznil
spal, padel s tretjega podstrešja in bil mrtev vzet.
20:10 In Pavel je šel dol, padel nanj in ga objel, rekel: Ne skrbi
sebe; kajti njegovo življenje je v njem.
20:11 Ko je torej prišel zopet gor, razlomil kruh in jedel,
in se dolgo pogovarjal, celo do zore, tako da je odšel.
20:12 In mladeniča so pripeljali živega, in so bili nemalo potolaženi.
20:13 Pred tem smo šli na ladjo in odpluli v Assos, kjer smo nameravali
sprejmite Pavla: kajti tako je določil, da se je hotel odpraviti peš.
20:14 In ko se je srečal z nami v Asosu, smo ga vzeli in prišli v Mitylene.
20:15 Odpluli smo od tam in naslednji dan prišli proti Hiosu; in
naslednji dan smo prispeli na Samos in se zadržali v Trogiliju; in naslednji
dan, ko smo prišli v Milet.
20:16 Kajti Pavel se je odločil pluti mimo Efeza, ker ni hotel zapraviti
čas v Aziji: kajti pohitel je, če bi mu bilo mogoče, biti pri
Jeruzalem na dan binkošti.
20:17 In iz Mileta je poslal v Efez in poklical starešine
cerkev.
20:18 In ko so prišli k njemu, jim je rekel: »Veste, od
prvi dan, ko sem prišel v Azijo, na kakšen način sem bil pri vas
v vseh letnih časih,
20:19 Služiti GOSPODU z vso ponižnostjo in z veliko solzami
skušnjave, ki so me doletele zaradi čakanja Judov:
20:20 In kako nisem zadržal ničesar, kar bi vam bilo koristno, a imate
vam razodel in vas učil javno in od hiše do hiše,
20:21 Pričuje Judom in tudi Grkom kesanje proti
Boga in vere v našega Gospoda Jezusa Kristusa.
20:22 In zdaj, glej, grem zvezan v duhu v Jeruzalem, ne da bi vedel
stvari, ki me bodo tam doletele:
20:23 Razen tega, da Sveti Duh pričuje v vsakem mestu in pravi, da vezi in
nadloge me čakajo.
20:24 Toda nobena od teh stvari me ne gane, niti mi življenje ni drago
sebe, da bi z veseljem končal svojo pot, in službo,
ki sem ga prejel od Gospoda Jezusa, da pričujem za evangelij
božja milost.
20:25 In zdaj, glejte, vem, da vsi vi, med katerimi sem šel pridigat
božje kraljestvo, ne bo več videlo mojega obraza.
20:26 Zato vas vzamem, da zapišete ta dan, da sem čist od krvi
vseh moških.
20:27 Kajti nisem se izogibal temu, da bi vam razglasil vse Božje nasvete.
20:28 Pazite torej nase in na vso čredo
ki vas je Sveti Duh postavil za nadzornike, da napajate Božjo cerkev,
ki ga je kupil z lastno krvjo.
20:29 Kajti to vem, da bodo po mojem odhodu vstopili hudi volkovi
med vami, ne prizanašajoč čredi.
20:30 Tudi sami od vas bodo vstali ljudje, ki bodo govorili sprevržene stvari
potegnite učence za seboj.
20:31 Zato pazite in se spomnite, da sem po treh letih prenehal
ne svariti vsako noč in dan s solzami.
20:32 Zdaj pa vas, bratje, priporočam Bogu in besedi njegove milosti,
ki te more zgraditi in ti dati dediščino med vsemi
tisti, ki so posvečeni.
20:33 Nikogar nisem želel srebra, zlata ali obleke.
20:34 Da, sami veste, da so te roke služile meni
potrebščine in tistim, ki so bili z menoj.
20:35 Vse sem vam pokazal, kako bi morali vzdrževati to tako trudno
slabotnih in se spominjati besed Gospoda Jezusa, kako je rekel: It
je bolj blagoslovljen dajati kot prejemati.
20:36 In ko je to rekel, je pokleknil in molil z vsemi.
20:37 In vsi so močno jokali, padli Pavlu na vrat in ga poljubili,
20:38 Najbolj žalosten zaradi besed, ki jih je povedal, da bi videli
njegovega obraza ni več. In pospremili so ga do ladje.