2 Makabejcev
14:1 Po treh letih je bil Juda obveščen, da je Demetrij, sin
Selevk, ki je z veliko močjo vstopil v pristanišče Tripolis in
mornarica,
14:2 Zavzel je državo in ubil Antioha in Lizija, njegovega zaščitnika.
14:3 Zdaj neki Alcimus, ki je bil veliki duhovnik in se je oskrunil
namenoma v času njihovega mešanja s pogani, saj je to
nikakor se ni mogel rešiti, niti imeti več dostopa do svetega
oltar,
14:4 Prišel je h kralju Demetriju v sto enainpetdesetem letu,
podaril mu je zlato krono, palmo in tudi iz vej
ki so jih slovesno uporabljali v templju: in tako je tisti dan držal svojo
mir.
14:5 Kljub temu, da je dobil priložnost za nadaljevanje svojega neumnega podviga in
Demetrij ga je poklical v svet in ga vprašal, kako stojijo Judje
prizadet in kaj so nameravali, je na to odgovoril:
14:6 Tisti Judje, ki jih je imenoval Assideans, katerih poveljnik je Juda
Makabejci, negujejo vojno in so uporniki, ostalega pa ne bodo pustili pri miru
v miru.
14:7 Zato sem jaz, prikrajšan za čast svojih prednikov, mislim na visoko
duhovništvo, zdaj sem prišel sem:
14:8 Prvič, resnično zaradi nehlinjene skrbi, ki jo imam za stvari, ki se nanašajo na
kralj; in drugič, tudi za to nameravam v dobro svojega
rojaki: kajti ves naš narod je v nemajhni bedi skozi
nepremišljeno ravnanje z njimi.
14:9 Zato, o kralj, saj veš vse te stvari, bodi previden za
državo, in naš narod, ki ga pritiskajo z vseh strani, po
usmiljenje, ki ga z veseljem izkazuješ vsem.
14:10 Dokler Juda živi, ni mogoče, da bi bila država
tih.
14:11 To ni bilo prej o njem, ampak o drugih kraljevih prijateljih,
ker je bil zlonamerno naperjen proti Judu, je še bolj okadil Demetrija.
14:12 In takoj poklical Nikanorja, ki je bil gospodar slonov, in
in ga postavil za guvernerja nad Judejo, ga je poslal,
14:13 ko mu je ukazal, naj ubije Juda in razkropi tiste, ki so bili z njim,
in postaviti Alcima za velikega duhovnika velikega templja.
14:14 Potem so pogani, ki so zbežali iz Judeje pred Judom, prišli k Nikanorju
s čredami, misleč, da so škoda in nesreče Judov njihove
blaginja.
14:15 Ko so Judje slišali za Nikanorjev prihod in da so pogani slišali
zoper njih so si nasuli zemljo na glave in molili
njemu, ki je utrdil svoje ljudstvo na veke in ki vedno pomaga
njegov delež z manifestacijo njegove prisotnosti.
14:16 Tako so se na povelje kapitana takoj odpravili
od tam in se jim je približal v mestu Dessau.
14:17 Simon, Judov brat, se je pridružil boju z Nikanorjem, vendar je bil
nekoliko zmeden zaradi nenadne tišine svojih sovražnikov.
14:18 Kljub temu je Nikanor slišal za možatost tistih, ki so bili zraven
Juda in pogum, da so se morali boriti za svojo državo,
ne drzni poskusiti zadeve z mečem.
14:19 Zato je poslal Posidonija, Teodota in Matatija, da naredijo
mir.
14:20 Torej, ko so o tem dolgo svetovali in stotnik je
s tem seznanil množico in pokazalo se je, da so
vsi enoumni so privolili v zaveze,
14:21 In določili dan, da se srečajo sami: in kdaj dan
je prišel in za enega od njiju so postavili stolčke,
14:22 Ludas je na primerna mesta postavil pripravljene oborožene može, da ne bi prišlo do izdaje
bi morali sovražniki nenadoma izvajati: tako so sklenili mir
konferenca.
14:23 Nikanor je ostal v Jeruzalemu in ni storil nič žalega, ampak je poslal
ljudi, ki so se zgrinjali k njemu.
14:24 Juda pa ni želel odstraniti izpred oči, ker ga ljubi
človek iz srca
14:25 Prosil ga je tudi, naj vzame ženo in rodi otroke; tako se je poročil,
je bil tiho in je vzel del tega življenja.
14:26 Toda Alcimus je opazil ljubezen, ki je bila med njima, in upošteval
zaveze, ki so bile sklenjene, prišel k Demetriju in mu to povedal
Nikanor ni imel dobrega vpliva na državo; za to je odredil
Juda, izdajalec svojega kraljestva, naj bo kraljev naslednik.
14:27 Potem je bil kralj jezen in izzvan z obtožbami
najhudobnejši mož, je pisal Nikanorju, kar pomeni, da je bil veliko
nezadovoljen z zavezami in mu je ukazal, naj pošlje
Makabejski ujetnik mudi v Antiohijo.
14:28 Ko je Nikanorjevo to slišalo, je bil sam v sebi zelo zmeden,
in hudo je sprejel, da bi razveljavil člene, ki so bili
dogovorjeno, moški ni nič kriv.
14:29 Toda ker ni bilo nobenega posla proti kralju, je pazil na čas
da to stvar dosežemo s politiko.
14:30 Ne glede na to, ko je Makabej videl, da je Nikanor začel biti nesramen
do njega in da je z njim ravnal bolj grobo, kot je bil običajno,
ker je ugotovil, da tako kislo vedenje ni dobro, se je zbral
skupaj nemalo svojih mož in se umaknil Nikanorju.
14:31 Toda drugi, vedoč, da ga je Judova politika predvsem preprečila,
prišel v veliki in sveti tempelj in ukazal duhovnikom, naj
so darovali svoje običajne žrtve, da bi mu izročili človeka.
14:32 In ko so prisegli, da ne morejo povedati, kje je človek kdo je
iskano,
14:33 Iztegnil je svojo desnico proti templju in noter prisegel
na ta način: Če mi Juda ne boste izročili kot jetnika, bom ležal
ta božji tempelj celo z zemljo, in jaz ga bom podrl
oltar in postavili znameniti tempelj Bahusu.
14:34 Po teh besedah je odšel. Nato so duhovniki dvignili roke
proti nebu in prosil njega, ki je bil vedno njihov branilec
narod, rekoč na ta način;
14:35 Ti, o Gospod vseh stvari, ki ne potrebuješ ničesar, si bil zadovoljen, da
tempelj tvojega prebivališča naj bo med nami:
14:36 Zato zdaj, o sveti Gospod vse svetosti, ohrani to hišo za vedno
neomadeževan, ki je bil nedavno očiščen, in zamaši vsaka nepravična usta.
14:37 Nikanorju je bil obtožen neki Razis, eden od starešin
Jeruzalem, ljubitelj svojih rojakov in človek na zelo dobri glasbi, ki
zaradi njegove dobrote so imenovali očeta Judov.
14:38 Kajti v prejšnjih časih, ko se niso mešali z
Pogani so ga obtožili judovstva in je pogumno ogrozil svojega
telo in življenje z vso vnemo za judovsko vero.
14:39 Tako je Nikanor, ki je želel razglasiti sovraštvo, ki ga je povzročil do Judov, poslal
več kot petsto vojakov, da ga ujamejo:
14:40 Mislil je namreč, da bo s tem, ko ga bo vzel, naredil veliko škodo Judom.
14:41 Zdaj, ko bi množica zavzela stolp in ga nasilno razbila
v zunanja vrata in ukazal, naj prinesejo ogenj, da zažge, on
pripravljen, da ga prevzamejo z vseh strani, je padel na njegov meč;
14:42 Raje se je odločil, da umre možato, kot pa da pride v roke
hudoben, ki ga je treba zlorabiti drugače, kot se spodobi njegovemu plemenitemu rodu:
14:43 Toda množica, ki je zaradi naglice zgrešila njegov udarec, je prav tako hitela noter
vrata, je pogumno stekel do stene in se možato vrgel dol
med najdebelejšimi med njimi.
14:44 Toda hitro so se vrnili in naredil se je prostor, v katerega je padel
sredi praznine.
14:45 Kljub temu, ko je bil v njem še dih, je bil vnet
jeza, vstal je; in čeprav je njegova kri bruhala kot curki vode,
in njegove rane so bile hude, vendar je tekel skozi sredino
množica; in stoji na strmi skali,
14:46 Ko je njegova kri že povsem izginila, si je izpulil črevesje in
prijel jih je v obe roki, jih vrgel med množico in zaklical
na Gospoda življenja in duha, da mu jih ponovno povrne, on tako
umrl.