2 Kronike 6:1 Tedaj je Salomon rekel: "GOSPOD je rekel, da bo prebival v gozdu." tema. 6:2 Toda jaz sem zgradil hišo za bivanje zate in prostor za tebe bivališče za vedno. 6:3 In kralj je obrnil obraz in blagoslovil celotno občino Izrael in vsa občina Izraelova je stala. 6:4 In rekel je: "Hvaljen bodi Gospod, Bog Izraelov, ki ima s svojimi rokami izpolnilo, kar je s svojimi usti govoril mojemu očetu Davidu, rekoč: 6:5 Od dneva, ko sem izpeljal svoje ljudstvo iz egiptovske dežele I med vsemi izraelskimi rodovi ni izbral nobenega mesta, da bi v njem zgradil hišo, to moje ime je morda tam; niti si nisem izbral nobenega moža, da bi bil moj vladar narod Izrael: 6:6 Toda izbral sem Jeruzalem, da bi bilo moje ime tam; in imajo izbral Davida, da bo nad mojim ljudstvom Izraelom. 6:7 Mojemu očetu Davidu je bilo v srcu, da zgradi hišo za ime GOSPODA, Boga Izraelovega. 6:8 Toda GOSPOD je rekel mojemu očetu Davidu: "Ker je bilo v tvojem srcu." da si zgradil hišo mojemu imenu, dobro si storil, ker je bila v tvojem srce: 6:9 Kljub temu ne boš zidal hiše; ampak tvoj sin, ki bo pridi iz svojih ledij, on bo zgradil hišo mojemu imenu. 6:10 GOSPOD je torej izpolnil svojo besedo, ki jo je rekel, kajti jaz sem vstal v sobi Davida, mojega očeta, in sem postavljen na prestol Izrael, kakor je obljubil GOSPOD, in so zgradili hišo za ime GOSPOD, Izraelov Bog. 6:11 In vanjo sem dal skrinjo, v kateri je Gospodova zaveza, da je naredil z Izraelovimi sinovi. 6:12 In stal je pred GOSPODOVIM oltarjem v navzočnosti vseh izraelsko občino in razširi roke: 6:13 Kajti Salomon je naredil bronasti oder, dolg pet komolcev in pet komolcev širok in tri komolce visok, in ga je postavil na sredino dvorišče: in na njem je stal in pokleknil na kolena pred vsemi Izraelovo občino in razširi svoje roke proti nebu, 6:14 In rekel: "Gospod, Bog Izraelov, v nebesih ni Boga, kot si ti, niti v zemlji; ki drži zavezo in izkazuje usmiljenje do tebe služabniki, ki hodijo pred teboj z vsem srcem: 6:15 Ti, ki si svojemu služabniku Davidu, mojemu očetu, ohranil to, kar si obljubil mu je; in si govoril s svojimi usti in si to izpolnil s svojo roko, kakor je danes. 6:16 Zdaj torej, o GOSPOD, Izraelov Bog, obdrži svojega služabnika Davida oče, kar si mu obljubil, rekoč: Ne bo se izjalovilo ti si mož v mojih očeh, da sediš na prestolu Izraelovem; še tako, da tvoja otroci pazijo na svojo pot, da hodijo po moji postavi, kakor si ti hodil pred menoj. 6:17 Zdaj torej, o GOSPOD, Bog Izraelov, naj se potrdi tvoja beseda, ki si jo si govoril s svojim služabnikom Davidom. 6:18 Toda ali bo Bog dejansko prebival z ljudmi na zemlji? glej, nebesa in nebesa nebes te ne morejo vsebovati; koliko manj ta hiša ki sem jih zgradil! 6:19 Zato spoštuj molitev svojega služabnika in njegovo prošnja, GOSPOD, moj Bog, da uslišiš vpitje in molitev ki ga tvoj služabnik moli pred teboj: 6:20 Da bodo tvoje oči dan in noč odprte nad to hišo, nad kraj, za katerega si rekel, da boš tam postavil svoje ime; do usliši molitev, ki jo tvoj služabnik moli proti tem kraju. 6:21 Zato prisluhni prošnjam svojega služabnika in svojih ljudstvo Izrael, ki ga bodo naredili proti temu kraju: poslušaj tvoje bivališče, celo iz nebes; in ko slišiš, odpusti. 6:22 Če se človek pregreši proti svojemu bližnjemu in mu je naložena prisega, da prisezi in prisega pride pred tvoj oltar v tej hiši; 6:23 Potem usliši iz nebes in stori, in sodi svoje služabnike, tako da povrne hudobnega, tako da povrne svojo pot na lastno glavo; in z utemeljitvijo pravičnega, tako da mu daš po njegovi pravičnosti. 6:24 In če bo tvoje ljudstvo Izrael poraženo pred sovražnikom, ker grešili so proti tebi; in se bom vrnil in priznal tvoje ime, in moli in moli pred teboj v tej hiši; 6:25 Potem usliši iz nebes in odpusti grehe svojemu ljudstvu Izraela in jih pripelji nazaj v deželo, ki si jim jo dal, in svojim očetom. 6:26 Ko so nebesa zaprta in ni dežja, ker so grešil proti tebi; vendar če molijo proti temu kraju in priznajo tvojo ime in se odvrni od njih greha, ko jih boš stiskal; 6:27 Potem usliši iz nebes in odpusti greh svojim služabnikom in tvoje ljudstvo Izrael, ko si jih učil dobre poti, po kateri so naj hodi; in pošlji dež na svojo deželo, ki si jo dal svoji ljudi za dediščino. 6:28 Če je v deželi glad, če je kuga, če je peskanje ali plesen, kobilice ali gosenice; če njihovi sovražniki oblegajo jih v mestih svoje dežele; kakršna koli bolečina ali kakršna koli bolezen obstaja: 6:29 Potem, kakšna molitev ali kakšna prošnja naj bo izrečena kateremu koli človeku, ali vsega tvojega ljudstva Izraela, ko bo vsak spoznal svojo rano in svojo žalost in bo razširil svoje roke v tej hiši: 6:30 Potem usliši iz nebes svojega prebivališča in odpusti in povrni vsakemu po vseh njegovih poteh, čigar srce poznaš; (kajti le ti poznaš srca človeških otrok:) 6:31 Da se te bojijo in hodijo po tvojih poteh, dokler živijo deželo, ki si jo dal našim očetom. 6:32 Poleg tega glede tujca, ki ni iz tvojega ljudstva Izraela, ampak je prišel iz daljne dežele zaradi tvojega velikega imena in tvoje mogočnosti roka in tvoja iztegnjena roka; če pridejo in molijo v tej hiši; 6:33 Potem sliši iz nebes, celo iz svojega bivališča, in stori glede na vse, za kar te tujec kliče; da vsi ljudje na zemlji naj spozna tvoje ime in se te boji, kakor tvoje ljudstvo Izrael in spoznaj, da se ta hiša, ki sem jo zgradil, imenuje tvoja ime. 6:34 Če gre tvoje ljudstvo v vojno proti svojim sovražnikom po poti, po kateri si ti jih boš poslal in molili bodo k tebi proti temu mestu, ki si ga izvolil si in hišo, ki sem jo zgradil za tvoje ime; 6:35 Potem usliši iz nebes njihovo molitev in prošnjo, in ohranijo svoj vzrok. 6:36 Če grešijo zoper tebe (ker ni človeka, ki ne bi grešil) in razjezi se nanje in jih izroči pred njihove sovražnike in odpeljejo jih ujetnike v daljno ali bližnjo deželo; 6:37 Toda če pomislijo na sebe v deželi, kamor so odpeljani v ujetništvu in se obrnejo in molijo k tebi v deželi svojega ujetništva, rekoč: Grešili smo, grešili in hudobno ravnali; 6:38 Če se vrnejo k tebi z vsem svojim srcem in z vso svojo dušo deželo njihovega ujetništva, kamor so jih odpeljali ujetnike, in moli proti njihovi deželi, ki si jo dal njihovim očetom, in proti mestu, ki si ga izbral, in proti hiši, ki sem jo jaz so zgradili za tvoje ime: 6:39 Potem sliši iz nebes, celo iz svojega bivališča, njihovo molitvijo in njihovimi prošnjami ter ohraniti njihov vzrok in odpustiti tvoje ljudstvo, ki je grešilo proti tebi. 6:40 Zdaj, moj Bog, prosim te, naj bodo tvoje oči odprte in tvoja ušesa bodite pozorni na molitev, ki se opravi na tem mestu. 6:41 Zdaj torej vstani, o GOSPOD Bog, na svoje počivališče, ti in skrinja tvoje moči: naj se oblečejo tvoji duhovniki, o Gospod Bog odrešenje in tvoji sveti naj se veselijo v dobroti. 6:42 O GOSPOD Bog, ne odvrni obličja svojega maziljenca; spomni se usmiljenje Davida, tvojega služabnika.