2 Kronike
6:1 Tedaj je Salomon rekel: "GOSPOD je rekel, da bo prebival v gozdu."
tema.
6:2 Toda jaz sem zgradil hišo za bivanje zate in prostor za tebe
bivališče za vedno.
6:3 In kralj je obrnil obraz in blagoslovil celotno občino
Izrael in vsa občina Izraelova je stala.
6:4 In rekel je: "Hvaljen bodi Gospod, Bog Izraelov, ki ima s svojimi rokami
izpolnilo, kar je s svojimi usti govoril mojemu očetu Davidu, rekoč:
6:5 Od dneva, ko sem izpeljal svoje ljudstvo iz egiptovske dežele I
med vsemi izraelskimi rodovi ni izbral nobenega mesta, da bi v njem zgradil hišo, to
moje ime je morda tam; niti si nisem izbral nobenega moža, da bi bil moj vladar
narod Izrael:
6:6 Toda izbral sem Jeruzalem, da bi bilo moje ime tam; in imajo
izbral Davida, da bo nad mojim ljudstvom Izraelom.
6:7 Mojemu očetu Davidu je bilo v srcu, da zgradi hišo za
ime GOSPODA, Boga Izraelovega.
6:8 Toda GOSPOD je rekel mojemu očetu Davidu: "Ker je bilo v tvojem srcu."
da si zgradil hišo mojemu imenu, dobro si storil, ker je bila v tvojem
srce:
6:9 Kljub temu ne boš zidal hiše; ampak tvoj sin, ki bo
pridi iz svojih ledij, on bo zgradil hišo mojemu imenu.
6:10 GOSPOD je torej izpolnil svojo besedo, ki jo je rekel, kajti jaz sem
vstal v sobi Davida, mojega očeta, in sem postavljen na prestol
Izrael, kakor je obljubil GOSPOD, in so zgradili hišo za ime
GOSPOD, Izraelov Bog.
6:11 In vanjo sem dal skrinjo, v kateri je Gospodova zaveza, da
je naredil z Izraelovimi sinovi.
6:12 In stal je pred GOSPODOVIM oltarjem v navzočnosti vseh
izraelsko občino in razširi roke:
6:13 Kajti Salomon je naredil bronasti oder, dolg pet komolcev in pet
komolcev širok in tri komolce visok, in ga je postavil na sredino
dvorišče: in na njem je stal in pokleknil na kolena pred vsemi
Izraelovo občino in razširi svoje roke proti nebu,
6:14 In rekel: "Gospod, Bog Izraelov, v nebesih ni Boga, kot si ti,
niti v zemlji; ki drži zavezo in izkazuje usmiljenje do tebe
služabniki, ki hodijo pred teboj z vsem srcem:
6:15 Ti, ki si svojemu služabniku Davidu, mojemu očetu, ohranil to, kar si
obljubil mu je; in si govoril s svojimi usti in si to izpolnil
s svojo roko, kakor je danes.
6:16 Zdaj torej, o GOSPOD, Izraelov Bog, obdrži svojega služabnika Davida
oče, kar si mu obljubil, rekoč: Ne bo se izjalovilo
ti si mož v mojih očeh, da sediš na prestolu Izraelovem; še tako, da tvoja
otroci pazijo na svojo pot, da hodijo po moji postavi, kakor si ti hodil
pred menoj.
6:17 Zdaj torej, o GOSPOD, Bog Izraelov, naj se potrdi tvoja beseda, ki si jo
si govoril s svojim služabnikom Davidom.
6:18 Toda ali bo Bog dejansko prebival z ljudmi na zemlji? glej, nebesa
in nebesa nebes te ne morejo vsebovati; koliko manj ta hiša
ki sem jih zgradil!
6:19 Zato spoštuj molitev svojega služabnika in njegovo
prošnja, GOSPOD, moj Bog, da uslišiš vpitje in molitev
ki ga tvoj služabnik moli pred teboj:
6:20 Da bodo tvoje oči dan in noč odprte nad to hišo, nad
kraj, za katerega si rekel, da boš tam postavil svoje ime; do
usliši molitev, ki jo tvoj služabnik moli proti tem kraju.
6:21 Zato prisluhni prošnjam svojega služabnika in svojih
ljudstvo Izrael, ki ga bodo naredili proti temu kraju: poslušaj
tvoje bivališče, celo iz nebes; in ko slišiš, odpusti.
6:22 Če se človek pregreši proti svojemu bližnjemu in mu je naložena prisega, da
prisezi in prisega pride pred tvoj oltar v tej hiši;
6:23 Potem usliši iz nebes in stori, in sodi svoje služabnike, tako da povrne
hudobnega, tako da povrne svojo pot na lastno glavo; in z utemeljitvijo
pravičnega, tako da mu daš po njegovi pravičnosti.
6:24 In če bo tvoje ljudstvo Izrael poraženo pred sovražnikom, ker
grešili so proti tebi; in se bom vrnil in priznal tvoje ime,
in moli in moli pred teboj v tej hiši;
6:25 Potem usliši iz nebes in odpusti grehe svojemu ljudstvu
Izraela in jih pripelji nazaj v deželo, ki si jim jo dal, in
svojim očetom.
6:26 Ko so nebesa zaprta in ni dežja, ker so
grešil proti tebi; vendar če molijo proti temu kraju in priznajo tvojo
ime in se odvrni od njih greha, ko jih boš stiskal;
6:27 Potem usliši iz nebes in odpusti greh svojim služabnikom in
tvoje ljudstvo Izrael, ko si jih učil dobre poti, po kateri so
naj hodi; in pošlji dež na svojo deželo, ki si jo dal svoji
ljudi za dediščino.
6:28 Če je v deželi glad, če je kuga, če je
peskanje ali plesen, kobilice ali gosenice; če njihovi sovražniki oblegajo
jih v mestih svoje dežele; kakršna koli bolečina ali kakršna koli bolezen
obstaja:
6:29 Potem, kakšna molitev ali kakšna prošnja naj bo izrečena kateremu koli človeku,
ali vsega tvojega ljudstva Izraela, ko bo vsak spoznal svojo rano in
svojo žalost in bo razširil svoje roke v tej hiši:
6:30 Potem usliši iz nebes svojega prebivališča in odpusti in povrni
vsakemu po vseh njegovih poteh, čigar srce poznaš;
(kajti le ti poznaš srca človeških otrok:)
6:31 Da se te bojijo in hodijo po tvojih poteh, dokler živijo
deželo, ki si jo dal našim očetom.
6:32 Poleg tega glede tujca, ki ni iz tvojega ljudstva Izraela, ampak
je prišel iz daljne dežele zaradi tvojega velikega imena in tvoje mogočnosti
roka in tvoja iztegnjena roka; če pridejo in molijo v tej hiši;
6:33 Potem sliši iz nebes, celo iz svojega bivališča, in stori
glede na vse, za kar te tujec kliče; da vsi ljudje
na zemlji naj spozna tvoje ime in se te boji, kakor tvoje ljudstvo
Izrael in spoznaj, da se ta hiša, ki sem jo zgradil, imenuje tvoja
ime.
6:34 Če gre tvoje ljudstvo v vojno proti svojim sovražnikom po poti, po kateri si ti
jih boš poslal in molili bodo k tebi proti temu mestu, ki si ga
izvolil si in hišo, ki sem jo zgradil za tvoje ime;
6:35 Potem usliši iz nebes njihovo molitev in prošnjo, in
ohranijo svoj vzrok.
6:36 Če grešijo zoper tebe (ker ni človeka, ki ne bi grešil) in
razjezi se nanje in jih izroči pred njihove sovražnike in
odpeljejo jih ujetnike v daljno ali bližnjo deželo;
6:37 Toda če pomislijo na sebe v deželi, kamor so odpeljani
v ujetništvu in se obrnejo in molijo k tebi v deželi svojega ujetništva,
rekoč: Grešili smo, grešili in hudobno ravnali;
6:38 Če se vrnejo k tebi z vsem svojim srcem in z vso svojo dušo
deželo njihovega ujetništva, kamor so jih odpeljali ujetnike,
in moli proti njihovi deželi, ki si jo dal njihovim očetom, in
proti mestu, ki si ga izbral, in proti hiši, ki sem jo jaz
so zgradili za tvoje ime:
6:39 Potem sliši iz nebes, celo iz svojega bivališča, njihovo
molitvijo in njihovimi prošnjami ter ohraniti njihov vzrok in odpustiti
tvoje ljudstvo, ki je grešilo proti tebi.
6:40 Zdaj, moj Bog, prosim te, naj bodo tvoje oči odprte in tvoja ušesa
bodite pozorni na molitev, ki se opravi na tem mestu.
6:41 Zdaj torej vstani, o GOSPOD Bog, na svoje počivališče, ti in
skrinja tvoje moči: naj se oblečejo tvoji duhovniki, o Gospod Bog
odrešenje in tvoji sveti naj se veselijo v dobroti.
6:42 O GOSPOD Bog, ne odvrni obličja svojega maziljenca; spomni se
usmiljenje Davida, tvojega služabnika.