1 Korinčanom
13:1 Čeprav govorim z jeziki ljudi in angelov, pa nisem
dobrodelnost, postal sem kakor trobil zveneč ali žvenkeča činela.
13:2 In čeprav imam dar prerokovanja in razumem vse skrivnosti,
in vse znanje; in čeprav imam vso vero, da bi se lahko odstranil
gore in nimam ljubezni, nisem nič.
13:3 In čeprav dam vse svoje dobrine, da nahranim revne, in čeprav dam svoje
telo zažgati in ne imej ljubezni, nič mi ne koristi.
13:4 Ljubezen dolgo potrpi in je prijazna; dobrodelnost ne zavida; dobrodelnost
ne hvali se, ni napihnjen,
13:5 Ne vede se neprimerno, ne išče svojega, ni lahko
razdražljiv, ne misli hudega;
13:6 Ne veseli se krivice, ampak se veseli resnice;
13:7 Vse prenese, vse verjame, vse upa, vzdrži
vse stvari.
13:8 Ljubezen nikoli ne mine; toda ne glede na to, ali obstajajo prerokbe, bodo spodletele;
če so jeziki, bodo prenehali; ali obstaja znanje,
izginilo bo.
13:9 Kajti delno vemo in delno prerokujemo.
13:10 Ko pa pride tisto, kar je popolno, bo prišlo tisto, kar je delno
odpraviti.
13:11 Ko sem bil otrok, sem govoril kot otrok, razumel sem kot otrok, jaz
mislil kot otrok: a ko sem postal moški, sem odložil otročje stvari.
13:12 Za zdaj vidimo skozi steklo, temno; ampak potem iz oči v oči: zdaj jaz
delno vedeti; toda takrat bom spoznal, kakor sem tudi spoznan.
13:13 In zdaj ostaja vera, upanje, ljubezen, to troje; ampak največji izmed
to je dobrodelnost.