1 Korinčanom 13:1 Čeprav govorim z jeziki ljudi in angelov, pa nisem dobrodelnost, postal sem kakor trobil zveneč ali žvenkeča činela. 13:2 In čeprav imam dar prerokovanja in razumem vse skrivnosti, in vse znanje; in čeprav imam vso vero, da bi se lahko odstranil gore in nimam ljubezni, nisem nič. 13:3 In čeprav dam vse svoje dobrine, da nahranim revne, in čeprav dam svoje telo zažgati in ne imej ljubezni, nič mi ne koristi. 13:4 Ljubezen dolgo potrpi in je prijazna; dobrodelnost ne zavida; dobrodelnost ne hvali se, ni napihnjen, 13:5 Ne vede se neprimerno, ne išče svojega, ni lahko razdražljiv, ne misli hudega; 13:6 Ne veseli se krivice, ampak se veseli resnice; 13:7 Vse prenese, vse verjame, vse upa, vzdrži vse stvari. 13:8 Ljubezen nikoli ne mine; toda ne glede na to, ali obstajajo prerokbe, bodo spodletele; če so jeziki, bodo prenehali; ali obstaja znanje, izginilo bo. 13:9 Kajti delno vemo in delno prerokujemo. 13:10 Ko pa pride tisto, kar je popolno, bo prišlo tisto, kar je delno odpraviti. 13:11 Ko sem bil otrok, sem govoril kot otrok, razumel sem kot otrok, jaz mislil kot otrok: a ko sem postal moški, sem odložil otročje stvari. 13:12 Za zdaj vidimo skozi steklo, temno; ampak potem iz oči v oči: zdaj jaz delno vedeti; toda takrat bom spoznal, kakor sem tudi spoznan. 13:13 In zdaj ostaja vera, upanje, ljubezen, to troje; ampak največji izmed to je dobrodelnost.